Tisti, ki so iz gostinske družine, dobro vedo, kako je biti gostinski otrok, saj so pravzaprav prav konci tedna, ko naj bi bil čas za družino, najbolj natrpani z delom. Tako smo otroci imeli precej časa za igro s prijatelji, zgubljali smo se po vasi in se greli na sosedovi peči, tudi jajčka na oko so bila najboljša sosedova. Kot najstnica pa sem se stalno pritoževala nad kruto usodo: vedno sem morala kuhati, kajti kdor je prvi prišel domov, je moral najprej v kuhinjo, in to sem bila seveda jaz. Danes pa sem mojim prednicam, ki so mi tako širokogrudno predale kuharski gen, neizmerno hvaležna!
Mladenka, ki je odraščala ob domači goveji juhi in telečji pečenki ob nedeljah, postane veganka. Zakaj ta odločitev in kakšne so njene posledice?Ja, res je, ni bilo nedelje brez goveje župce in tenstanega krompirja, ob ponedeljkih pa smo si razdelili še preostalo govedino in verjetno sem prav zato že zelo zgodaj vzljubila kuhano postrv, pohan priželjc, florentinca, možgane z jajci in nenadkriljive mamine vampe. Pri mojih kristusovih letih, pred 19 leti, so me operirali zaradi hernije diskusa in tako sem se, takrat strastna tenisačica, zamislila in nekako razumela sporočilo, ki mi je bilo poslano »od zgoraj«, in sicer, da je sprememba edina stalnica! Pa sem se predala, se z jokom poslovila od tenisa in našla neki interni veganski klub.
Kako ste se počutili v novem klubu?Tam se sem se počutila kot novorojenka ali kot da sem prišla v drug svet, saj mi niti ena veganska sestavina ni bila poznana. To je bilo na neki način pravo doživetje, ki je sčasoma postalo način življenja.
Pred desetletji je bilo postati vegan za družbo, na splošno, precej nenavadno. Kako je na vas gledala vaša družina, morda prijatelji? Kako so potekala nedeljska kosila?Dejansko sem bila najbolj nezaželena gostja, kamor koli sem prišla. Ubogi ljudje niso vedeli, kaj bi z menoj, kako bi me pogostili. Stala sem jih sladkega spanca in jim kravžljala živce, zato sem kmalu na obiske prihajala s polnimi vrečkami svojih jedi, ki smo jih skupaj zobali. Resnično vam povem, nemalokrat so mi pojedli vse! Ker ta hrana je polna, bogata, okus domačnosti in energije vsebuje. Pri nedeljskih kosilih pa sem vedno večkrat manjkala.
Če narediva neko vzporednico – nekoč in danes… Je danes lažje biti vegan?Danes je biti vegan šala mala in predvsem v koraku s časom. V mojih porodnih veganskih časih smo izmenoma hodili v Italijo, v Avstrijo in drug za drugega skrbeli, kupovali in si izmenjavali vrečke, polne različnih sestavin in hrane. Zagotovo sem šla enkrat na teden v Italijo, pa ne po kavbojke, ampak v bio trgovino, od koder je moj natovorjen avto komaj speljal. Danes pa se je veganski popek prekrasno razcvetel.
Bioveganka – kakšna hrana se najde na vašem krožniku?Gledam današnjo vegansko mladino, ki jih še vedno najbolj razveseliš z burgerji, čevapčiči, picami, siri, salamicami, klobasicami, ki so v resnici veganske različice, neverjetno okusne in slastne. Meni pa se je zadnje čase okus zelo spremenil. Vabljiva mi je preprosta hrana, enostavna, tista kmečka, domača! Ja, nostalgija naših babic me daje… ☺
Veganstvo vas je pripeljalo vse do projekta Mateja Ulaga in kuha. Lahko kaj več poveste o tem?To je tako simpatičen projekt. Še vedno me navdušuje, kako se ljudje razveselijo, ko doumejo besedno igro imena. Tega imena se je domislila moja prijateljica, prekrasna oseba Miriam Možgan. Ko smo se nekega večera prijateljice družile in zabavale, sem družbo vprašala, kakšno poslovno ime naj si nadenem. In Miriam je iz prve ustrelila: Ja, Mateja Ulaga in kuha! Krohot je zaobjel prostor, a seveda smo Mirjam zavidale njen bistri um. ☺
Svoje dobrote dostavljate po Ljubljani in njeni okolici, navdušenci nad veganskimi in presnimi dobrotami vas lahko najdejo tudi na ljubljanski tržnici in na Odprti kuhni. S kakšnim sporočilom in osebno željo se predstavljate?Pred 15 leti sem bila zagotovo prva in edina dostavljavka veganskih kosil po Ljubljani. Glas o moji hrani se je širil od ust do ust in to je krasna, še vedno aktualna reklama. Hkrati in še vedno ponujam pogostitve na domovih: ali pripeljem hrano ali jo na mestu skuham. Zelo rada kuham za zahtevne posameznike: pridejo mladi tuji podjetniki v Slovenijo, delno na dopust, delno na delovni dopust, in me najamejo za teden ali kakšen dan, sprva povedo želje, potem se radi prepustijo presenetiti, ker jim tako zelo prija domača veganska kuha. Velikokrat se slikajo z mano in slike pošiljajo svojim mamam, češ: »Glej, mama, tu imam drugo mamo, ki skrbi zame!« To so tako hvaležni jedci! In čisto zaljubljeni v našo deželo. Sicer pa me lahko vsakdo pokliče, z veseljem mu dostavimo kosila ali ustrežemo željam.
Hodite pa tudi drugam.Rada pripravljam ketering za poroke, še raje pečem poročne torte, rada razvajam, rada ustrežem ljudem z raznimi dietami in posebnimi jedilniki. Včasih sem obiskovala tudi vse sejme: Čokoljana, Vegan fest, DaoYah… Tudi na Odprti kuhni sem sodelovala takoj prvo leto, ko se je projekt začel. Trenutno se z radostjo pripravljam na 50. sejem Narava-zdravje, kjer bova s strokovnjakinjo Jeleno Dimitrijević, certificirano nutricionistko, vsak dan ponujali brezplačne kuharske tečaje na osnovi rastlinskih sestavin.
S kakšnimi temami pa se boste predstavili na sejmu?Teme bodo: pravilno kombiniranje hrane za boljše zdravje in počutje; nizkomaščobna prehrana; zdravo in sladko; dieta fodmap – pomoč pri težavah s prebavo.
Nadvse sem ponosna na svojo novo vlogo, postala sem namreč ambasadorka krasnega delovanja z nazivom Zame in za Planet.
Na sejmu Narava-zdravje sodelujete prvič?»Mateja Ulaga in kuha Zame in za planet« je skupen projekt, ki se bo prvič predstavil prav na Sejmu Narava-zdravje. Naša naloga je, da navdihnemo ljudi za izziv, da v kratkem času spremenijo svoje življenjske navade ter postanejo del gibanja za boljši jutri in svetlejšo prihodnost naslednjih generacij. Cilj tega izziva je na eni strani boljše počutje, več zdravja, na drugi strani pa zmanjšanje trpljenja živali po svetu in pomoč pri varstvu okolja oziroma celotnega planeta. Udeleženci izziva bodo dobili veliko koristnih znanj, ki jim bodo pomagala v vsakdanjem življenju. Sestavni del programa so osebna svetovanja, pestri in zdravi jedilniki, knjižica receptov, avdio- in videopredavanja, vadbeni program, kuharske delavnice, druženja, izleti in še veliko več. Skupaj lahko ustvarimo lepši in boljši svet.
Pa vam uspe kljub delu snovati nove recepte?Trenutno popravljam nove veganske recepte oziroma navodila za hitre jedi od Podravke, ki se jih bo prodajalo v Avstraliji.
Kot sem že omenila, se vedno bolj z občudovanjem obračam k prednikom. Še pred 50 leti so jedli čisto drugače. Preprosta prehrana za vsak dan, ob nedeljah bolj bogato. Tisto, kar jim je v določenem letnem času dala narava, so s hvaležnostjo sprejeli. Držali so se postov, držali so se praznikov in razumeli so pomen, predvsem pa so bili povezani z naravo in živalmi. Nobene objestnosti. Danes pa je ta industrijska živinoreja prava sramota našega časa ter odraz velike človeške manipulacije in agresije. Na kakšen brutalen način se vzreja, muči, tretira te uboge živali, je res sramota današnjega časa. In to res po nepotrebnem, ker toliko mesa ne potrebuje noben človek. Kar je še huje, tako pridelano meso je skrajno škodljivo za človeka; kdo bi razumel, da človek sam sebi načrtno škoduje? Ampak prihaja prebujenje.
Kako se Slovenci prehranjujemo, katere so najpogostejše napake, morda kar razvade?Odkar sem se preselila v hišo starih staršev, na podeželje, sem začela bolj skrbeti zase. Kljub temu opažam, da se v družinah pogreša doma pripravljeno hrano. Sicer verjamem, da je res težko najti čas za vsakdanjo kuho, ampak šele zdaj razumem očeta, ki mi je še kot otroku govoril, da so tisti ljudje, ki se vsak dan prehranjujejo po gostilnah, eni veliki reveži. S tem je mislil, kako zelo so odvisni od izbire sestavin, kuhe in razpoloženja kuharja. Takrat tega nisem razumela, zdaj pa! Razkošje je doma skuhana župca, na štedilniku na drva. Tudi v vrtcu, kamor dostavljamo naša kosila, so opazili, da veganski način prehranjevanja zelo pozitivno vpliva na zdravje otrok. Veliko manj so dovzetni za bolezni in zelo radi jedo! Zame ni lepšega komplimenta, kot ko vidim, da otrok z navdušenjem je – potem vem, da je res dobro.
Se je težko odreči hrani, ob kateri smo odraščali v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja?Še pred 19 leti, ko tu praktično ni bilo kupiti kaj posebno veganskega, ni bilo težko, ker sem sledila svoji filozofiji. Danes pa ob vsej tej bogati ponudbi in pestri veganski hrani to sploh ni težko.
Pri veganski, zlasti bio prehrani je ponavadi treba sklepati kompromise (včasih je težko dobiti vse potrebne sestavine…). Kako si pomagate?Najtežje je bilo v mojih začetkih pri sladicah. Takrat še nismo poznali čije in vseh raznolikih nadomestkov za jajca ali veziva, pa je vseeno šlo. Pač je bilo toliko večje veselje, ko ti je uspel neki približek torte. Kar nekaj let je preteklo, preden sem jedla dobro vegansko kremšnito. Pa morda tudi zato, ker so moje brbončice precej zahtevne. Razvila sem kar nekaj veganskih receptov: za burek, špehovko…
Sicer je pa največji srečnež človek, ki ima košček vrta in si postreže z njega. Sveža zelenjava in sadje, polnovredna hrana, sonce, stik s floro in favno, to je to, kar rabimo.
Ste kdaj pomislili, da bi imeli svojo njivo?Doma imam že dolgo vrt, včasih bolj negovan in bogato rodi, drugič manj, kolikor pač uspem. Imam pa željo, da bi več časa preživela na polju – nekoč zagotovo bom! Resnično verjamem, da nas bo kos obdelovalne zemlje rešil in ohranil pri zdravju.
Ste kdaj pomislili, da bi nadaljevali družinsko tradicijo in morda odprli kar svojo gostilnico?O svoji gostilni sem sanjarila kakih deset let, zdaj ne več. Tudi v Ljubljani delovati me ne mika več. Tu v vasi mi je izredno všeč, v objemu narave je najlepše! Je pa res, da je konec poletja prišlo nekaj parov iz tujine, češ da je v googlu vrisano, da imam vegansko gostilno. Nekatere med njimi sem poslala do bližnje picerije, en par pa se je zadovoljil z domačim grozdjem, predlagala sem jima, naj ga gresta zobat na Jezero. No, to napako moram popraviti, čeprav so taka srečanja zelo simpatična in smo luštno klepetali. Zato pa imam za vse, ki bi želeli, s predhodno rezervacijo seveda, pri sebi doma na voljo Sobano – sobo za razvajanje. Največ deset gostov sprejme ta Sobana. In res se trudimo, da gostom pričaramo vegansko kulinarično razvajanje, z več hodi, po dogovoru, seveda. Poskušamo ustreči vsem željam, še raje pa presenetimo s svojimi idejami.
