Postavile so jih Moniki Badilla, vodji področja nege in oskrbe pri socialnem skladu mesta Dunaj, in Mojci Preglau z oddelka za zdravje in socialno varnost pri mestni občini Ljubljana, ki je predstavila pilotni projekt integrirane oskrbe starejših na domu.
Na Dunaju se zavedajo izziva, ki jim ga zastavlja demografski razvoj, je povedala Monika Badilla, leta 2029 bo mesto predvidoma štelo 2 milijona prebivalcev, število tistih, ki bodo stari med 80 in 84 let, pa se bo do tedaj skorajda podvojilo. To je starost, ko ljudje začnejo potrebovati pomoč, leta 2024 bo na Dunaju v tej starosti nekaj več kot 60.000 ljudi. Osrednji naslov za oskrbo starejših je na Dunaju mestni socialni sklad. Ta denarno podpira tako posameznike kot tudi investicije v infrastrukturo, vsebinske projekte ter organizacije, ki se ukvarjajo z oskrbo. Badillova pravi, da se pri svojem delu držijo nekaj temeljnih načel. Prvo je, da naj bi bila oskrba dostopna vsem Dunajčanom oziroma da bi si jo lahko privoščil vsak, ter da vsak dobi to, kar potrebuje.
Vse informacije na eni številki
Socialni sklad je zato osrednja točka, kamor se lahko obrnejo tisti, ki menijo, da potrebujejo pomoč, ali pa v starosti nočejo več živeti sami. Zanje ima sklad na Dunaju več posvetovalnic, obstaja tudi osrednja telefonska številka, na kateri dobijo vse informacije. Običajno se potem dogovorijo, da skladovi svetovalci starostnike obiščejo na domu, se z njimi pogovorijo, kakšne oblike pomoči in oskrbe so na voljo, ter ugotovijo, katera bi bila zanje najbolj primerna. Od tam naprej je posameznikova izbira, za katero obliko pomoči se bo odločil.
Koliko bo uporabnik moral prispevati k stroškom pri različnih oblikah oskrbe, je odvisno od vrste storitve, njegovih prihodkov, njegovih stroškov in priznanega dodatka za nego. V povprečju uporabniki plačajo 30 odstotkov cene, ostalo financira sklad. Število ur pomoči na domu, ki jo sofinancira sklad, drugače kot pri nas, ni omejeno. Za oskrbo starejših na Dunaju iz javnih sredstev letno zagotavljajo skoraj 770 milijonov evrov, okoli 36.000 starostnikov mobilno oskrbujejo, 2200 jih uporablja dnevno oskrbo, nekaj manj kot 23.000 jih je nastanjenih v domovih. Badillova pravi, da si prizadevajo, da bi ljudje, dokler zmorejo in hočejo, lahko živeli v domačem okolju, naj si bo s pomočjo na domu ali v kombinaciji z dnevno oskrbo v ustanovi, in se šele, ko potrebujejo stalno nego in medicinsko oskrbo, odločili za bivanje v domu.
Odprti tudi za vikende in praznike
Dobre izkušnje imajo s centri dnevne oskrbe, nekateri od njih so odprti tudi ob koncu tedna in med prazniki, hkrati nekateri ponujajo tudi dnevno oskrbo bolnikov z demenco. Kot vmesno obliko med mobilno oskrbo in nastanitvijo v domovih za starejše pa že nekaj let poleg oskrbovanih stanovanj razvijajo tudi stanovanjske skupnosti starejših. Trenutno v njih živi 220 starejših na 20 lokacijah, Badillova pa pravi, da so v pripravi že štirje novi projekti. Zgradbe, v katerih se nahajajo te skupnosti, so lahko v lasti mesta ali pa zasebnikov, najamejo in upravljajo pa jih neprofitne organizacije, kot sta denimo Rdeči križ in Caritas.
Monika Badilla je pohvalila sodelovanje z mestom, ki jim pri subvencionirani obnovi starih zgradb zagotavlja določen del stanovanjskih površin, s katerimi lahko razpolagajo. Iz dosedanjih izkušenj so ugotovili, da najbolje delujejo stanovanjske skupnosti, v katerih biva 6 do 8 oseb, ki imajo vsaka svojo sobo, poleg ostalih skupnih prostorov pa se (poleg tistih, ki pripadajo sobam) obnese tudi večja skupna kopalnica, ki je opremljena tako, da negovalcem omogoča osebno higieno slabo pokretnih. Doslej so osnovni paket pomoči, poleg najemnine in stroškov, stanovalci plačali iz svojega žepa, od 1. oktobra letos jim to krije socialni sklad. Badillova poudarja, da je skoraj dnevni stik socialnih delavcev, ki skupnosti pomagajo denimo pri razreševanju konfliktov ali pa strukturiranju dneva, koristen tudi zato, ker lahko tako zelo hitro izvedo, ali se je morda komu od starostnikov stanje poslabšalo in potrebuje drugačno vrsto storitev.
V razpravi po predstavitvi razmer na Dunaju je (retorično) vprašanje, kdaj bomo takšne alternativne oblike bivanja imeli tudi v Ljubljani, zastavila Alenka Ogrin z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo, predstavnica pobude za razvoj alternativnih oblik bivanja za starejše, ki se že več let zavzema za to, da bi pri obeh stanovanjskih skladih in na občini prepoznali prednost takšnih namestitev. Mojco Preglau z mestne občine je z vprašanjem spravila v zadrego, konkretnega odgovora ne more dati, je dejala.
