Vse od znamenite sodbe sodišča EU proti Googlu, s katero je bila vzpostavljena »pravica do pozabe«, in uveljavitve evropske splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR) s pravico zahtevati brisanje osebnih podatkov so številni prepričani, da imajo pravico od uredništev medijev zahtevati izbris (arhivskih) člankov, ki so dostopni na spletu in jih prikazujejo v neugodni luči, uredništva pa dolžnost, da jim ugodijo. A vsaj odvetniki vlagateljev tovrstnih zahtev bi lahko oziroma morali vedeti, da tako omenjena sodba kot uredba GDPR vsebujeta tudi pomembno omejitev te pravice, namreč pravico do svobode izražanja in obveščanja oziroma obveščenosti. Na to omejitev se sklicujeta tudi nedavni odločbi slovenskega informacijskega pooblaščenca oziroma pooblaščenke, s katerima sta bili zavrnjeni zahtevi dveh pritožnikov, ki sta od Dnevnika terjala izbris zanju spornih člankov.
Poročanje ni pravna posledica obsodbe
Za šele nastajajočo pravno prakso v zvezi s tem sta odločbi urada informacijske pooblaščenke zelo pomembni. V tehtanju med pravico posameznika do »pozabe« (kakor je opredeljena v sodbi sodišča EU proti Googlu) in njegovo pravico po GDPR (prvi odstavek 17. člena) do izbrisa osebnih podatkov na eni ter svobodo izražanja in obveščanja na drugi strani se odločbi jasno postavljata na stališče, da ima pravica povedati in vedeti prednost. Izbris obsodbe posameznika iz kazenske evidence zato ni razlog za izbris članka na spletni strani medija, ki je poročal o nekem kazenskem postopku in v njem izrečeni sodbi. Prav tako članka mediju ni treba izbrisati, četudi je prizadeti nemara od Googla ali drugega ponudnika iskalniške storitve dosegel izbris povezave nanj. Na drugi strani morebitna zavrnitev te zahteve upravljalca brskalnika prizadetemu ne daje pravice, da zahteva izbris samega članka od medija. Razlog za izbris članka ne more biti niti morebitna škoda, ki jo spletna dostopnost povzroči prizadetemu, niti čas, ki je minil od objave članka.
Z eno izmed odločb je tako informacijski pooblaščenec pritožbo na Dnevnikovo zavrnjeno zahtevo za izbris članka zavrnil z utemeljitvijo, da »posameznik ni upravičen do izbrisa njegovih osebnih podatkov oziroma se na to pravico ne more sklicevati, kadar je obdelava (osebnih podatkov, op. p.) potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja«. V uradu informacijskega pooblaščenca so zavzeli stališče, da Dnevnik po mnenju pritožnika spornega članka izpred dveh let (v zadevi, ki pred sodišči še ni končana) ni dolžan spremeniti z izbrisom osebnih podatkov pritožnika, kar bi bilo v konkretnem primeru mogoče uresničiti le z odstranitvijo članka v celoti.
Z enako utemeljitvijo so v uradu informacijske pooblaščenke v drugi odločbi zavrnili pritožnika, ki je od Dnevnika zahteval odstranitev članka po prestani kazni in izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. V obrazložitvi te odločbe je posebej poudarjeno, da poročanje o kazenskem postopku v nobenem zakonu ni določeno kot pravna posledica obsodbe, kar pomeni, da izbris obsodbe iz kazenske evidence ne more biti razlog za spreminjanje ali izbris članka o kazenskem postopku, ki je pripeljal do nje. Še več, tudi dejstvo, da je od obsodbe preteklo pet let, samo ni dovolj za to, da bi posameznikova pravica do varstva osebnih podatkov prevladala nad pravico do svobode izražanja in obveščanja.
Tudi škoda ni razlog za izbris
Večina tistih, ki na medije naslavljajo zahteve po izbrisu člankov, v katerih so omenjeni, se pri utemeljevanju sklicuje tudi na škodo, ki jo imajo zaradi tega, ker je članek na spletu dostopen in ga je zaradi iskalnikov razmeroma preprosto najti (ali naleteti nanj). Mnogi pri tem pozabljajo ali ne upoštevajo tega, da velja »pravica do pozabe« zgolj za iskalnike in da jo morajo uveljavljati proti njim. Po drugi strani pa škoda, ki jim nastaja zaradi spletne dostopnosti članka, po obrazložitvi iz odločbe informacijskega pooblaščenca ni povezana s pravico do izbrisa osebnih podatkov po GDPR. Namreč, če članek vsebuje očitke, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu, to varujejo in po drugi zakonodaji presojajo sodišča.
