Taso, David namreč, nikoli ni izgubljal časa z banalnostmi. Povsem je bil predan pomembnim stvarem, to si opazil že po tem, kako je govoril – počasi in zbrano, osredotočen na bistveno. Zdel se mi je starejši, kot je dejansko bil. Najbrž zato, ker je bil leta 1986, ko smo s Francijem Zavrlom kot odgovornim urednikom prišli na Mladino Marcel Štefančič, Gorazd Suhadolnik in podpisana, David že tam. Sodeloval je tudi z drugimi mladinskimi revijami v takratni Jugoslaviji, ki so, tako kot takrat Mladina, predstavljale jugoslovanske otoke medijske svobode, in prejel je priznanje za najboljšega mladinskega novinarja.
Njegov pristop k razkrivanju skrivnosti zaporov na Golem otoku bi bil še danes koristno izobraževanje za bodoče raziskovalne novinarje. Predvsem dvoje: branje, torej temeljit študij sekundarnih pisnih virov, in pa skrbno negovanje stikov s pričami. Priče so najboljši vir podatkov, pa tudi najzanesljivejša pot do drugih prič in novih virov. Vsega tega je bilo takrat seveda hudo malo. Mlajši, tisti, ki tega nismo doživeli v živo, smo takrat prvič slišali za Goli otok, a po tem je v spominu naših bližnjih kar zavrelo in začeli so pripovedovati o stvareh, o katerih do takrat niso glasno govorili. O insceniranih procesih, načrtnem preganjanju vseh, ki po sporu Tita s Stalinom niso v hipu zamenjali stališč. O družinskih članih, učiteljih, zdravnikih, ki jih je z danes na jutri vzela noč. In seveda o otoku, kupu skal sredi morja, kjer so bili zaporniki podvrženi nadaljnjemu mučenju. Podatki o tem, da je David leta 1987 objavil feljton o Golem otoku, tega ne povedo. Ne povedo, kako pomembno je bilo to za žrtve in njihove bližnje in koliko poguma je bilo potrebno za to, kar je takrat delal David. O tem je govoril, ko je ob neki obletnici procesa proti četverici JBTZ javno rekel, da je »zgodovinski spomin žal prekratek« in da pozabljamo, v kakšnem režimu smo takrat živeli in kako nevaren je bil boj za spremembe in demokracijo.
Proces proti četverici se je začel kot vsako novinarsko raziskovanje. Izvedeli smo, da zvezna vlada v Sloveniji načrtuje množične aretacije, da bi utišala kritično javnost. Dobro se spomnim, Miran Lesjak mi je prišel povedat domov, naj se pripravim, telefonom so prisluškovali in pojma nismo imeli, kje se bodo ustavili. David je s preverjanjem te informacije tako vznemiril tajne službe, da so sami podtaknili dokumente in, spet, inscenirali proces. Pod obtožbo izdaje vojaške skrivnosti so naprej zaprli Janeza Borštnerja in Janeza Janšo, čez nekaj dni tudi Davida, novinarja, ki mu je Borštner v uredništvu Mladine predal zaupni vojaški dokument. Nameravali so zapreti tudi Francija Zavrla, a se je pravočasno zatekel v bolnišnico. Malo pred tem smo v Mladini objavili uvodnik o dvoličnosti Jugoslovanske ljudske armade, ki na eni strani propagira neuvrščenost in mir, na drugi pa podpihuje vojaške spopade. Že to, da nismo popustili izsiljevanjem, naj uvodnik še pred objavo umaknemo in se izognemo zaplembi, mnogim ni bilo všeč. Še manj to, da smo po objavi drug za drugim hodili na sodišče in pod prisego izjavljali, da smo Mamulo napisali vsi. Pomembno je to povedati, saj Davida ni več, da bi lahko ob kakšni prihodnji obletnici procesa proti četverici spomnil, da smo takrat res imeli srečo in da to ni fraza.
Četverica JBTZ je bila obsojena pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, brez prisotnosti javnosti in brez civilnih odvetnikov. David je bil najprej obsojen na pet, po pritožbi pa na 10 mesecev zapora. Na srečo je odsedel le del, saj je zapornike leta 1990 slovenska oblast izpustila na prostost, kasneje pa je slovensko sodišče razveljavilo sodbo. Po osamosvojitvi se je David posvetil založništvu. Ustanovil je eno prvih neodvisnih zasebnih založb v Sloveniji, Založbo Karantanija, zadnja leta pa se je ukvarjal s faleristiko, vedo, ki preučuje odlikovanja in njihovo zgodovino. Ustvaril je več pomembnih zgodovinskih zbirk odlikovanj iz obdobja socialistične Jugoslavije, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, Kraljevine in Kneževine Srbije, Kraljevine in Kneževine Črne gore ter avstro-ogrske monarhije, evropskih odlikovanj in sokolskih značk z območja nekdanje Jugoslavije.
Od 24. oktobra 2019 četverice JBTZ ni več. Proces proti četverici je zdaj še bolj oddaljena preteklost. A trenutek, ko je David Tasić odšel, je tudi priložnost za premislek o tem, kako pomembno je bilo njegovo novinarsko delo za našo sedanjost.
