Sodnica Andreja Lukeš je Žlendra v ponovljenem sojenju marca letos obsodila na 15 let zapora zaradi napeljevanja h krutemu dejanju 9. oktobra 1993, v katerem so v svojem stanovanju pod streli Radovana Joksića padli lastnik enega od beograjskih butikov Nebojša Salatić, njegova partnerica Slavica Kovačević in njun mladoletni nečak.
Njegov zagovornik Franci Košar je že takoj po izreku sodbe napovedal pritožbo, Žlender pa na razplet sodnih postopkov čaka na prostosti, saj sodišče ni prisluhnilo zahtevi tožilstva za izrek pripora.
Kot piše Večer, je odvetniku z navedbo vseh pritožbenih razlogov uspelo doseči novo razveljavitev sodbe, še preden so se višji sodniki poglobili v dokaze. Strinjali so se namreč, da je sodbo treba razveljaviti že zato, ker je zaradi nejasnosti in nasprotij v izreku podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Lukeševa je namreč presodila, da je Žlender svojega pajdaša k trojnemu umoru iz koristoljubja napeljal z namenom, da ju žrtve ne bi mogle izdati, da sta jih oropala. Vendar je bilo v sodbi nerazumljivo pojasnjeno, da so bili pokojni ustreljeni zato, da ne bi mogli spregovoriti o kaznivem dejanju, ki sta ga obdolžena deloma že izvršila. Hkrati je sodišče navedlo, da sta storilca dejanje nadaljevala oziroma dokončala, ko sta skupaj preiskala stanovanje in pokojnike ter jim vzela zanju vredne stvari.
Kot je Večeru pojasnil vodja mariborskega tožilstva Darko Simonič, je višje sodišče zaključilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za prikrivanje kaznivega dejanja, ker bi prikrito kaznivo dejanje moralo biti v celoti dokončano pred kaznivim dejanjem umora, ne pa med njegovim izvrševanjem.
Žlender je bil sicer leta 2015 obtožb na prvem sojenju že oproščen, a je tudi takrat višje sodišče sodbo razveljavilo in odločanje vrnilo na prvo stopnjo novi sodnici.
Najbolj je Žlendra obremenil prav Joksić, ki zaradi treh umorov v Srbiji že nekaj časa prestaja 40-letno zaporno kazen. Na sojenje v Maribor ga sicer ni bilo, je pa v zaslišanjih po videokonferenci večkrat zatrdil, da je bil prav Žlender tisti, ki je imel glavno vlogo pri dejanju, saj se je za streljanje odločil šele, ko ga je ta vprašal: »Kaj čakaš? Streljaj. Mrtva usta ne govorijo.«
