Umetniški vodji Festivala svetovnega gledališčaDubravka Vrgoč in Ivica Buljan nimata lahkega dela, ko poskušata upravičiti njegovo globalno zveneče ime s predstavami izključno evropskega izvora, toda zanimivo je, da pod ta naziv, ki v resnici ponuja številne možnosti, niti ne poskušata pretihotapiti česa drugačnega, pa četudi iz Avignona.
Prgišče varnih izbir
Program letošnjega festivala, že 17. po vrsti, je bil sestavljen tako, da ni nikogar užalil, vendar je vseeno vsaj za trenutek zamajal okvire meščanskega teatra. Von Trierjeva ljubezen, ki vodi v radikalno samožrtvovanje, Ostermeierjevo sodobno cinično branje Ibsena in instalacija Rimini Protokolla, v kateri o smrti govorijo ljudje, ki jih več ni, pokažejo pravo razmerje današnjih moči gledaliških norosti, toda samo s perspektive, ki globalno sliko meri z domačimi vatli.
Še najbližje formalnemu, do neke mere pa tudi vsebinskemu preboju je prišla zadnja predstava na programu festivala, Zapuščina – igra brez oseb nemško-švicarske skupine Rimini Protokoll, natančneje njenega najbolj dejavnega ali vsaj najbolj znanega člana Stefana Kaegija. V sodelovanju s scenografom in režiserjem Dominicom Huberjem je ustvaril specifično in pretehtano instalacijo, svojevrstne tehnološke vice, v katerih se srečujejo mrtvi in živi, zgodovina pa se vrača iz preteklosti. Obiskovalci iz aseptičnega preddverja, ki namerno spominja na kliniko, v manjših skupinah vstopajo v zasebne prostore ljudi, ki jih praviloma ni več, da bi slišali njihov glas, otipali njihove stvari in izvedeli za njihove načrte ali razmišljanja o smrti. Ta individualizirana eshatologija je izvedbeno ohlajena prav zato, da bi občinstvu dopustila čustveni prostor za posledično osebno introspekcijo o lastni »zapuščini«. Dedne bolezni, vrnitev k veri, nevroznanstvena razlaga smrti ali zgolj poskus, da bi se odkupili za grehe – vsaka od zgodb je na svoj način drugačna in enaka, če upoštevamo dejstvo, da je človeško življenje omejeno s snovjo, ki ga omogoča, in da je sprijaznjenje edina učinkovita strategija, ko gre za njegov konec.
Manipulacije vseh vrst
Tudi Lom valov, predstava, ki jo je po istoimenskem filmu Larsa von Trierja v produkciji mestnih gledališč iz Luksemburga postavila Myriam Muller, ne pušča kaj dosti iluzij, četudi uporablja precej drugačno strategijo. Scenografsko in režijsko zadržana, izvedbeno pa na trenutke vseeno sugestivna tragična poema o prostodušnem dekletu, ki jo doletita nesrečna usoda in nerazumevanje zagovedne okolice, na koncu upraviči pričakovanja vseh, ki v gledališču pričakujejo plaz čustev, še zlasti svojih. Von Trierjeve čustvene manipulacije so hvaležna snov za gledališko obdelavo, ta predstava pa je zgolj eden boljših načinov, kako jih preseliti na oder z živimi ljudmi – nič več, vendar tudi nič manj od tega.
Kot najbolj problematičen se je zato v letošnjem programu izkazal Ibsenov Sovražnik ljudstva v režiji neizogibnega Thomasa Ostermeierja. S sodobnim dekorjem in dramaturškimi intervencijami, kot je poskus debatiranja z gledalci o vprašanjih resnice in laži, politike in skupnega zločina, zdravja mnogih in profita peščice, je režiser poskrbel za presenetljiv obrat, ki bi moral biti tako njegov komentar kot dilema; na žalost pa je v uprizoritvi predolgo čakal, da bi se takšna vrsta dialoga zares zgodila, zato omenjeni poseg deluje bolj kot oguljen skeč, v ideološkem in moralnem smislu pa se spreminja v farso. Ibsen je v izvornem besedilu morda res preveč naturalistično dosleden, vseeno pa si ni zaslužil, da se njegovo delo skrči na banalno razpravo, kakršno danes ponuja vsak spletni forum.
Od tragedije prek farse do neizbežnega – Festival svetovnega gledališča je tudi letos dokazal, da je gledališče nemočno, ko gre za resničnost. Težava je le v tem, da se ni potrudil pokazati, v čem je še vedno njegova moč.
