Da ima poleg treh sinov in posvojenke s svojo ženo kje še kakšnega, se je lahko nadejal, saj je pred tremi desetletji kot študent prvega letnika Zdravstvene znanstvene univerze v Portlandu (OHSU) večkrat daroval spermo. Zanjo mu je vsakokrat zdrsnilo v žep 40 dolarjev ob obljubi, da bo uporabljena predvsem v znanstvene namene in v največ petih primerih za umetno oploditev ob zagotovilu, da bodo ženske, ki se zanjo odločajo, živele zunaj Oregona oziroma na vzhodni obali ZDA. Da je javno univerzo oziroma oddelek za umetne oploditve v njenem centru za zdravje žensk bolj zanimal prihodek od študentske sperme kot dane obljube in etika pri pomoči zakoncem brez otrok, je Bryce izvedel pred dobrim letom dni. Takrat sta ga poiskali dve mladenki, ki sta se s pomočjo spletne strani ancestry.com za iskanje sorodnikov z DNK-analizo in informacij s klinike za umetne oploditve dokopali do podatkov o več polbratih in polsestrah ter njihovem skupnem očetu. Skupaj so jih nato do zdaj izbrskali že 17, očitno pa bi jih lahko bilo še več. Za dva med njimi je Bryce ugotovil, da sta se na različnih ravneh, od šole do cerkve in družabnega življenja, srečevala z njegovimi biološkimi sinovi, kot zdravnik pa dobro ve, zakaj so tesnejše zveze med sorodniki tabu. Neetično ravnanje klinike, ki je verjetno še mnogo širše od razsipavanja njegove sperme po domačem Oregonu, ga je spodbudilo, da univerzo toži za dobrih pet milijonov dolarjev. Pri tem ga je javno na tiskovni konferenci podprla 25-letna Allysen Allee, ena od njegovih otrok iz umetne oploditve, ki sicer živi v Vancouvru in pravkar pričakuje tretjega otroka. »Ko pomislim, da imajo moji otroci na ducate bratrancev njihovih let, ki jih ne poznajo, sem zaskrbljena,« je povedala in dodala, da jo preveva občutek, kako OHSU ni upoštevala, da »ima opravka s stvaritvijo človeških bitij, ampak je neodgovorno videla samo bankovce in številke na njem«. Allysen ne razmišlja o tožbi, očetu po epruveti pa se je pridružila, da bi takšno ravnanje klinik za umetno oploditev preprečili v prihodnje. V svetu, kjer vlada denar, je to seveda bolj pobožna želja.