Romantični balet je od nekdaj povezan s pravljičnim in pritegnil me je predvsem arhetip vil, čarobnih bitij, ki nastopajo v mnogih baletih, denimo tudi v Silfidah in Giselle. Osnovni princip baleta je navsezadnje, da telo dvigne s tal, privzdigne, s tem pa plesalec uteleša nečloveške ali pa postčloveške duhove, in hotela sem raziskati tovrsten telesni suspenz.
Vile v Silfidah so sicer brezspolne in v nasprotju s prejšnjimi performansi sem tokrat najprej hotela iti onkraj spola. A v baletu, umetnosti, ki so jo pred stoletji prek ženskih teles ustvarili moški, je vprašanje reprezentacije ženskega telesa zelo pomembno – balet je bil pač vedno močno hiperstiliziran, drža telesa zelo izčiščena in stroga. Poznamo starodavne zgodbe tako iz pariških javnih hiš kot iz pariške opere, ki so ženska telesa izpostavljale gledalcem, ki jim je bila všeč misel, da gledajo ženski pod krilo. In poznamo zgodbe o mecenih, ki so balerinam za »nekaj malega v zameno« pomagali pri plesni karieri. Iskala sem torej način, kako opozoriti, na kakšen način je taka tradicija kulturno oblikovala žensko telo, a hkrati osvetliti nekatere problematične prakse v svetu baleta danes. Koliko današnji repertoarji v mainstream baletnih hišah sploh prevprašujejo reprezentacijo ženske?
Pri tem si pomagate s praksami iz pornografije, kikboksa, joge… Kje so vzporednice z baletom?Vse izhaja iz mojega zanimanja za telesne, fizične discipline, pa za nenavadne povezave med njimi. Gre za raziskovanje telesa v preobrazbi, telesni rituali, kot so šport in nekatere plesne tehnike, pa imajo potencial, da telo zelo spremenijo. Navsezadnje sem tudi sama leta trenirala »določene« tehnike, zaradi katerih je moje telo danes »določenega« videza, zato ga ljudje berejo na »določene« načine.
Žensko telo je bilo prek baleta vedno objekt izpostavljenosti in opazovanja, podobno pa deluje tudi pornografija. Vsebuje denimo kadre, ki se osredotočajo na intimne podrobnosti, saj naj bi pri gledalcu sprožile vzburjenje. Poleg tega sta si balet in pornografski film podobna v tem, da ne gre za prikaz naravnega stanja telesa, vedno gre za pretirane, že izumetničene gibe, pa tudi do razvoja likov ne pride zares. Težko bi rekli, da so protagonisti v pornoindustriji podvrženi življenjski situaciji, iz katere pridejo predrugačeni, in tudi v baletu princeska vedno ostane princeska, čarovnica pa čarovnica. A če oba žanra pogledaš skozi določeno optiko, imata tudi veliko humornega potenciala.
Skozi optiko groteske in parodije, prevračanja konvencionalno gnusnega v vzvišeno?Da ne boste mislili, da se norčujemo iz baleta! Spektakel in akrobacije izhajajo iz baletne tradicije, ko so balerine čisto zares metali po odru, tudi s pomočjo katapultov in druge mehanizacije, nesreče so se redno dogajale. Veliko so testirali možnosti letenja, kar počnemo tudi mi.
Navsezadnje v tej predstavi iščemo sublimno – če s tal pobereš govno in ga privzdigneš, postane mnogo več od samo govna. Podobno se zgodi na gledališkem odru s človeškim telesom – pravzaprav lebdi in nenadoma postane božansko, vsekakor več kot zgolj človeško. Prizadevamo si, da bi ljudje postali več kot ljudje. To je mogoče za vsakogar in vse, vsi imamo potencial postati več, kot smo, več, kot narekuje osnovna funkcionalnost naših teles.
Je tudi zaradi različnih telesnih zmožnosti v vašem kolektivu slab ducat žensk, starih od 20 do 80 let, z zelo raznolikim plesnim ozadjem? Kako to vpliva na proces ustvarjanja?Lotevamo se svojevrstne dekonstrukcije plesne tradicije in v evropocentričnem razumevanju je balet mati vseh plesov. Pogosto sicer razumljen tudi kot negativna praksa, ki ima do telesa zelo stroge zahteve, precej oddaljene od ideje, da mora biti telesu udobno in da lahko z njim počnemo, kar koli si zaželimo. V predstavi torej obenem iščemo tudi način, kako se pomiriti s težo te tradicije.
V vabilu za kasting je pisalo: »Znate leteti? Potem ste naše.« Iskala sem torej strokovnjakinje, ki zmorejo tak telesni suspenz. Vse odkar sem na neki okrogli mizi o radikalni umetnosti srečala performerko Beatrice Cordua, sem želela delati z njo, prihaja tudi iz precej starejše generacije plesalcev. Čas, v katerem je plesalec odraščal, zelo oblikuje njegovo telo, tako kot ga zelo različno oblikujejo tehnike, ki so jim bili plesalci podvrženi pred dvajsetimi ali pa pred petdesetimi leti. Te izkušnje je zelo dragoceno deliti, veliko se naučimo, tudi jaz od svojih študentov, ki nastopajo z mano. Ples je še vedno ena tistih praks, ki se je plesalec zares nauči predvsem prek pogovora z drugim plesalcem, prek svojevrstne solidarnosti, skupnostnega konteksta.
V eni od vaših prejšnjih predstav se je performerka podelala na odru. Vam je kdo iz kolektiva kdaj rekel, da nečesa ne bo počel, ker je to pač preveč?Med pripravljanjem materiala med nami ni konvencionalne hierarhije, a plesalce nekako kuriram v predstavo. Za sodelovanje se torej odločajo tisti, ki že imajo določene sposobnosti in izkušnje. V eni od predstav sem imela na odru strokovnjakinjo za izločanje blata, ni mi je bilo torej treba prositi, naj kaka na odru – leta se je sama vadila v izločanju ob določenem glasbenem ozadju.
Od sodelavcev zahtevam predvsem, da se počutijo dobro v svojem telesu, torej tudi goli na odru, da s svojimi predlogi samoiniciativno prispevajo k predstavi. Zelo nefleksibilni smo le glede dveh stvari – glede varnosti performerjev in gledalcev ter glede higiene. Če torej na odru narediš nered, moraš na koncu tudi temeljito počistiti, kajne?
