Ideja je bila izrečena v šali, tako kot se v šali začnejo mnoge stvari, potem pa se je nadaljevala igraje. Mislim, da je to zagotovilo za dobro ustvarjanje, kajti če se nekdo nečesa loti z naporom ali zaradi obveznosti, je stvar že vnaprej obsojena na propad. Pisanje je absolutno aktivnost, ki jo moraš doživljati z veseljem in užitkom, in menim, da se pri tej knjigi to tudi čuti.
V knjigi ima vsaka od vas rezerviran prostor za zgodbo, pod katero se podpiše, a je bilo verjetno vseeno potrebno nekaj usklajevanja.Na kakšen način je delo potekalo, glede na to, da uradno niste imele urednika?Sprva o urednikovanju nismo razmišljale, ko pa smo se drugič načrtno podale na tako imenovano študijsko pot, sem se sama oklicala za urednico. Kolegici sta to sprejeli. Nisem pa bila tiste vrste urednica, ki bi določala, kaj bo katera pisala, to bi bila nepotrebna ovira. Ker smo si zelo različne, se to odraža v besedilih, ko vse tri pišemo o istem kraju z različnih gledišč. To je precej očitno v zapisih o Brionih; ena se je odločila za formo intervjuja, druga za pripoved, tretja za znanstvenofantastično distopično zgodbo.
V zapisih o Brionih se realne zgodovinske osebnostiprepletajo s fiktivnimi liki. Gre morda tudi za parodijo?Ne, resnične zgodovinske osebnosti so resnične. Načeloma vsi poznamo Aleksandra Rankovića in zgodbe o razprtijah v partijskem vrhu ter teorije zarote, ki pravijo, da je hotel izpodriniti Tita. Vsi vemo, da je bil Gadafi Titov prijatelj, vemo, kako je bilo z Jovanko. No, čisto zares ne moremo vedeti, me smo uporabile zgolj klasičen postopek upovedovanja v literaturi in pisateljsko domišljijo.
Ljudje se kot pri številnih drugih leposlovnih delih tudi pri branju vaše knjige sprašujejo, koliko je elementov avtobiografskosti, koliko napisanega se je dejansko zgodilo in koliko je fiktivnega. Kako gledate na ta ugibanja?Menim, da je to voajerizem. Saj je vseeno, res je, da živimo v dobi razgaljanja, želja po intimnih informacijah iz življenja drugih, na koncu pa se izkaže, da je vseeno, ali je nekaj res ali ne. Dober pisec zna dejstva in fiktivnost pravilno odmerjati in paziti, da besedilo ni banalno ali prostaško.
Kaj vam osebno predstavlja glagol bloditi?Da imaš začetek in cilj, kot je na primer letalska vozovnica, med začetkom in ciljem pa imaš čas, ki ga lahko porabiš, kot si sam želiš, če je to potovanje, se ravnaš po sprotnih napotkih domorodcev, da si spontan, predvsem pa, da nimaš dnevnega reda, ki ga narekuje vnaprej določen urnik poti.
Ali vi in soavtorici na potovanjih kljub želji po spontanosti uporabljate strani, kot je recimo tripadvisor?Pri sodobnem popotništvu, ki je postalo enako turizmu, je najbolj obžalovanja vredno, da se ljudje odpravijo na pot, da bi ujeli enak posnetek z enakega zornega kota in ga obdelali z enakimi filtri kot drugi, da bi lahko to dali na instagram ali tripadvisor in napisali, kaj je vredno obiska. To ni smiselno, saj lahko vsak odkrije kaj novega.
S pisanjem leposlovja imate več izkušenj kot soavtorici. Se je pri delu to kje poznalo?Pri delu nista v nobenem smislu zaostajali, ker sta se v poklicnem življenju že obe ukvarjali s pisanjem. Tamara je delala nekaj časa kot novinarka, nato kot predstavnica za stike z javnostjo, zato ji pisanje besedil v različnih žanrih ni tuje. Teja pa se je ukvarjala s prevajanjem. Tako nismo imele nobenih neljubih presenečenj, v svojem novinarskem in uredniškem življenju sem videla veliko slabših besedil, ki so jih žal ustvarili ljudje, ki se s pisanjem preživljajo.
Se s Tamaro Langus in Tejo Kleč poznate že dolgo?Poznamo se malo dlje časa, kot je nastajal Blodnik po Istri. Osrednja osebnost pri našem srečanju je bil Zdravko Duša. Legendarni književni urednik, ki sta ga soavtorici poznali že nekaj časa, jaz pa sem ga zares spoznala šele pred tremi leti. Deloma smo se spoznale tudi po zaslugi algoritma na twitterju. Vse navdušeno tvitamo, algoritem je opravil svoje, saj združi uporabnike s podobnimi interesi. Twitter je namenjen tistim, ki rajši govorijo, kot fotografirajo.
Kam v Istro pa najraje zavijete, ko niste na pisateljski dolžnosti?Tega seveda ne bom povedala, ker bodo potem vsi tam. Me je pa med raziskovanjem zelo navdušil vzhodni del, ki mi je bil dokaj neznan. Zelo sta mi bila všeč naselje Plomin Luka in Trget, rudarski del občine Raša. Verjetno imam izkrivljen okus, kar zadeva kraje in njihovo estetiko.
