Obširni almanah, ki so ga v ljubljanski Drami poimenovali preprosto 1867–2017, je začel nastajati pred dvema letoma ob počastitvi 150. obletnice ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva; to si je prizadevalo za sistematično ureditev pogojev za gledališko delovanje, kar pomeni tudi začetek vzpostavljanja poklicnega slovenskega gledališča. »V Drami, kjer smo nekakšen gledališki naslednik omenjenega društva, smo obletnico zaznamovali s sezono, v kateri smo uprizarjali izključno slovenska besedila,« pojasni ravnatelj Drame Igor Samobor. »Želeli pa smo pripraviti tudi knjigo oziroma album, ki bi nekako povzemal zgodovino Drame, a se je izkazalo, da gre pri tem za zelo široko, obsežno in natančno raziskovalno delo, zato je pot do izida trajala malce dlje – toda kar je nastalo, je mnogo več od tega, kar smo najprej načrtovali.«
Knjiga, ki jo je uredila hišna dramaturginja Mojca Kranjc, tako na 828 straneh ponuja zgodovinski pregled gledališke ustvarjalnosti skozi obdobje, ki je trajalo več kot stoletje in pol. Kot je poudarila, se je z vsebinskega vidika vse od leta 1957, ko je Drama ob 200. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta izdala Linhartovo izročilo, čedalje bolj kazala potreba po knjigi, v kateri bodo zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih ter osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj Drame, njeno družbeno vlogo, podobo in včasih celo preživetje. »Kronologija tovrstnih mejnikov sicer ne more biti zgodovina Drame, je pa lahko izhodišče za nadaljnje raziskave, ki se bodo lotevale te tematike z različnih specializiranih ali problemskih perspektiv.« Pri delu se je pretežno opirala na že objavljeno literaturo, saj je velik del slovenske gledališke zgodovine dodobra raziskan, hkrati pa je bilo treba – zlasti pri fotografskem gradivu – ponovno preveriti ali poiskati številne podatke o posameznih predstavah in sodelujočih v njih.
Poldrugo stoletje je razdelila na deset obdobij različnih dolžin, ki jih vsebinsko zamejujejo raznovrstna zunanja ali notranja določila, kot na primer gledališka stavba, svetovna vojna ali izrazita vodstvena osebnost. Za časovno oddaljena obdobja, ki so na različne načine že ovrednotena, je bilo laže izbrati bistvene poudarke (denimo prelomne predstave) kot za zadnja leta, zato se je pri omembah novejših predstav osredotočila predvsem na tiste, ki so dobile dobre kritike, povabila na festivale ali nagrade. Ta kronološki pregled uprizoritev (v teh 150 letih se je zvrstilo več kot 2200 premier) dopolnjuje tudi kontekstualna kronologija, ki jo je pripravil zgodovinar Miha Pohar in obsega razne dogodke iz sočasnega političnega, vsakdanjega ter kulturnega življenja – naj gre za znanstvena odkritja, holokavst, pristanek človeka na Luni ali izid prvega albuma Madonne. »Gledališče je od vseh umetnosti najbolj povezano z družbo, v kateri obstaja, zato nanj ni mogoče gledati kot na izoliran pojav,« je prepričana urednica.
Še en pomemben element knjige je izbor 597 fotografij, povezanih s posameznimi uprizoritvami, pri katerem sta ji pomagala fotograf Peter Uhan in ravnatelj Samobor. Nabor podob, pridobljenih iz arhivov Drame, NUK, AGRFT in Slovenskega gledališkega inštituta, ponuja nazoren prikaz razvoja igralskega izraza in pa likovnih elementov uprizoritve, prav tako je mogoče v njem slediti spremembam v sami gledališki fotografiji – na začetku so se igralci fotografirali v studiih, resda v kostumih in značilnih pozah za osebo, ki so jo igrali, šele sčasoma so začele fotografije nastajati tudi v gledališču, še kasneje se je težišče s posameznega igralca preneslo na celostno dogajanje na odru oziroma uprizoritev samo. Almanah, ki ga je oblikovala Danijela Grgić, je mogoče (za 50 evrov) kupiti na blagajni Drame.
