Zavoljo pesmi je nekoč prepeval teksaški trubadur Townes Van Zandt in skupina Tantadruj nedvomno sledi njegovemu nauku. Zavezani so pesmi, kjer besedilo ni »samo nekaj«, temveč prava poezija. Na tem mestu bi sicer lahko na dolgo in široko razpredali o izvirnosti takšnega početja, češ da je lahko uglasbiti visoke pesmi, pod katere so se nekoč podpisali Simon Jenko, Ivan Cankar, Josip Murn in France Prešeren (v preteklosti tudi Kette, Kosovel, Župančič, Shakespeare, Lermontov, Puškin), vendar bi se takoj ujeli v past. Tovrstno početje je sila nehvaležno in skladatelj Boštjan Soklič je nedvomno pod velikim pritiskom. In to niti ne okolice ali literarnih čistunov, temveč tistega, ki v njem ustvarja. Treba je namreč ujeti barvo besed in čustva nekoga drugega in to – še zlasti v primerih, ko ta drugi ni nekdo, temveč Pesnik z veliko začetnico – je zahtevno početje. Vzdušje pesmi pa ni dovolj samo po sebi, potreben je tudi tehten zgodovinski premislek, kako ujeti duha časa, v katerem je izbrano besedilo nastalo. Sokliču to že od nekdaj vešče uspeva, s čimer marsikatero pesem odreši nemuzikalnosti oziroma v celoti prepriča o prožnosti slovenske poezije.
Da je v ustvarjalnem gnezdu skupine Tantadruj znova živahno, s(m)o se Kranjčani prepričali, ko je skupina nastopila v Prešernovem gaju, kjer so pokopani France Prešeren, Simon Jenko in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar, trije od petih besedilopiscev (še Josip Murn), pri katerih so si sposodili pesmi za album Vihar, ki je naslov dobil po Cankarjevi pesmi Kamor jim veli vihar. Standardnemu triu, ki ga sestavljajo Boštjan Soklič (glas, kitare), Mateja Blaznik (klasična kitara) in Aleš Hadalin (glas), so se pridružili še Vid Sark (flavta, sintetizator, tamburin) kot polnopravni član in peterica glasbenih gostov, s čimer je skupina pridobila na prožnosti in prostornosti. Pesmi tako potujejo skozi čas in večkrat se zazdi – tudi ob dejstvu, da glasba skupine deluje žlahtno arhaično –, kot bi bile napisane pred kratkim. Nagovarjajo s svojo lirično lepoto, tisto, za katero je Shakespeare v enem izmed svojih sonetov zapisal, da ji ni usojeno umreti. Včasih bližje ljudskim vižam, drugič šansonu ali bluesu, na trenutke se slišijo celo sramežljivi odtenki countryja, v vseh primerih pa posvečeno in z izvirnimi avtorskimi skladateljskimi prijemi, ki docela osmislijo poezijo tukaj in zdaj. Vseh šestnajst pesmi nam namreč s svojo neponarejeno iskrenostjo takoj pride naproti. Postanejo naše male sopotnice, ki s svojo pripovedno močjo iz naše intime izrinjajo ves tam nakopičeni hrup in nasilna oglasna sporočila. Nič ne bi bilo narobe, če bi interpretacije domače (in svetovne) poezije skupine Tantadruj vpisali v osnovnošolski učni program za obvezno ali izbirno domače poslušanje.
