Zanimivo je, kako močno je bil takšnemu osnovnemu odnosu do glasbene umetnosti podoben interpretacijski koncept Dejana Lazića, uresničen na ničkolikokrat preigranem Chopinovem Prvem klavirskem koncertu, katerega umestitev na spored dobiva ob tako premišljenem branju seveda svoj smisel. Tudi Lazić je Chopinovo tvarino obravnaval kot krhko umetnino, ki potrebuje predvsem kristalno čistost in znotraj nje drobne, proti tišini nagnjene odmike, ki niso nikoli segali do sentimentalnega, a vendarle niso vztrajali zgolj pri hladno distancirani izvedbi. S Chopina je uspešno postrgal virtuozno avro in nam predstavil koncert, poln drobnih vzgibov, krhke lepote, ki je onkraj pianističnih šablon, medtem ko je v finalu blestel s prečiščeno briljanco, ki se spet ni razkazovala, temveč se je usmerjala v plesno igrivost. Chopinov koncert seveda zanemarja orkester in zdi se, da tudi ni bilo kake večje želje, da bi se z izjemo sola roga (Boštjan Lipovšek) orkester izkopal iz takšne podrejenosti.
Seveda je z vso silo stopil na prizorišče v drugem delu koncerta z Brahmsovo Četrto simfonijo. Gre za delo, ki najbolj jasno odmerja skladateljevo razpetost med na videz distancirano oblikovano, skoraj strukturalistično jasnost klasicističnega glasbenega stavka in temu nasprotno notranje strastno izgorevanje. Dirigent Rossen Milanov je skušal presegati golo branje znanega dela. V prvem stavku je poiskal mnoge muzikantske detajle in poskušal hkrati napenjati širši lok, kar mu je osupljivo dobro uspevalo do kode, kjer ni uspel sprostiti prav neugnanega strastnega toka. Toda od tu naprej so se pokazale tudi jasne omejitve izvedbe, povezane predvsem z zvočnostjo orkestra, ki je pogosto vse preveč »štrlela«, se zapletala tudi v nedodelane sole (pozitivno sta ponovno izstopala Lipovšek in flavtistka Irena Kavčič), zato sta začetna energija in tudi elegantnost postopoma ponikali. V finalu je dirigent ponovno uspel napeti daljši lok, a zvočni zdrsi so se vseeno nadaljevali. Brahms je tako ostal nekako sredi poti, bolj kot med strukturo in strast ujet med željo in realnostjo izvedbe.
