Kongres stranke SMC me je spominjal na poslovilne govore v slogu »o pokojniku vse in samo dobro« ali na stari napev »mi se imamo radi«. Ne samo njeni vidni člani, tudi prisotni politiki, pozicijski s predsednikom vlade na čelu, in opozicijski, so imeli polna usta pohval ter spodbudnih besed, že naslednji dan pa se bodo spet klali med sabo. Bo ministru Zdravku Počivalšku, človeku z »vizijo in veliko energije«, kot ga je označil zdaj že njen bivši predsednik Miro Cerar, res uspelo, da bomo volilci stranki korak za korakom spet bolj zaupali? Stranki, ki ima po Počivalškovem mnenju kvalitete, kot so pogum, široko znanje in zanos, a tudi politično kulturo.
Bojim se, da bo imel Počivalšek še preveč »poguma« pri nadaljnji razprodaji naše rodovitne zemlje ter premoženja (in to še z milijonsko stimulacijo države). Že zdaj pogumno brani svoj »slavni« projekt, rekoč, da podjetje Magna v Hočah izpolnjuje vse svoje obveznosti, ki so zapisane v pogodbi. Ne da bi poznal podrobnosti, se raje zavzema zanjo in ne za šest delavcev, ki so jih (menda) nezakonito odpustili. On že kar tako od daleč ve, da so delavci leni. Je tako arogantno stališče politična kultura, o kateri govori? Da kulture dialoga ni najbolj vešč, je dokazal že večkrat. Tudi s stavkom: »Kdor ne dela, naj ne jé.« Kaj si misli o socialnih transferjih, je prav tako že večkrat poudaril in mi vzbudil sum, da je ministrica za delo pod njegovim vplivom. Člane stranke SMC sprašujem, ali je robata, primitivna, nepremišljena ter agresivno obarvana odločnost, nasprotna z medlostjo in taktnostjo Mira Cerarja, res rešilna receptura za ohranitev ter napredek stranke?
Priznam, da se mi je Miro Cerar skoraj malo zasmilil. Po vstopu v politiko je iz prejšnjega priznanega ustavnega pravnika postal (in ostal?) v glavah ljudi nesamozavesten in neodločen predsednik vlade, z obilico neizpolnjenih predvolilnih obljub. Za marsikoga je bilo posebno nesprejemljivo dejstvo, da etična drža ni bila vedno njegov izbor. Vem, težko se je soočiti z realnostjo in z lastno odgovornostjo, zato raje iščemo razloge za neuspešnost in nesposobnost drugje. Cerar pravi, da ni želel postati populist, čeprav je to zaradi nasvetov nekaj časa poskušal. (Je pri tem imel v mislih tudi transparent »Ne jamram. Iščem rešitve«, s katerim je učinkoval skoraj smešno?) Ostal je zvest sebi (to očitno doživlja kot svojo kvaliteto), ni se pretvarjal, čeprav takšna naravna osebnostna drža po njegovem mnenju ne prinaša dovolj političnih točk. (Je s tem usmeril prst v Boruta Pahorja in v Marjana Šarca?) Ne strinjam se z njim in menim, da lahko naravna osebnostna drža prinaša veliko političnih točk, ampak s pogojem, da odraža in vsebuje osebnostne lastnosti, ki so potrebne ter značilne za dobrega, sposobnega predsednika vlade.
Dotaknil se je tudi sporne makete drugega tira in po njegovem mnenju neresničnih obtožb, tudi nekaterih medijev, ki so njemu in stranki SMC prizadejali veliko politično škodo in umazali ugled. Težko sodim, ali ima (oziroma v kolikšni meri ima) glede tega prav. Mediji res premorejo veliko moč. Iz človeka lahko naredijo zvezdo za množice, kot so iz Boruta Pahorja, namesto kritike o neprimernosti nestrokovno zalivajo njegov narcisizem in s tem vzdržujejo njegov populizem. Lahko pa človeka zaradi malenkosti uničijo. Če ugibam, kaj se bo zgodilo s stranko SMC, predvidevam, da bo šla po poti Zaresa in LDS, Mira Cerarja pa se bomo čez čas spominjali zaradi žičnatih ograj na meji, potem pa nanj pozabili, kot smo na Antona Ropa, ki je bil tudi stečajni upravitelj neke propadajoče stranke in predsednik vlade.
Polona Jamnik, Bled