Franc Maleiner je marca v Dnevniku zapisal, povzemam: »Na podlagi podatkov vzorčenja ter iz navedenih količin je iz dnevnika obratovanja ČN mogoče preveriti in precej natančno določiti skupno količino letne onesnažitve. Ocenjujem, da je mogoče v ČN odstraniti skupno največ od 20 do 30 odstotkov letne onesnaženosti, od 70 do 80 odstotkov pa žal pristane neočiščena in gnije v jezeru, potoku in Savi.«
Podatki so alarmantni, zato (ponovno) sprašujem, za katere podatke vzorčenja gre in kje so dosegljivi. In drugič, kateri viri, kateri izračuni podpirajo in dokazujejo pravilnost trditve, »da je mogoče v ČN odstraniti največ od 20 do 30 odstotkov letne onesnaženosti, kar 70 odstotkov pa naj bi je končalo v jezeru«. Verjamem, da ima g. Maleiner za to trditev neizpodbitne dokaze, zato nam lahko razkrije, kje točno te silne odplake pritečejo v jezero. Zadošča že opis lokacije, koordinate ali kakšna fotografija.
Nočem dvomiti o podatku, ne razumem pa, zakaj na ta alarmantni dokaz neodgovornosti ni opozoril pristojnih institucij in ga podkrepil z viri in dokazi. Verjamem, da bi prijava v javnosti odmevala močneje kot ta polemika, saj imajo dokazi strokovnjaka vendarle svojo (veliko) težo.
Umanjkalo je tudi pojasnilo, kako si razložiti, da upravljalcu sistema uspe, če gre verjeti rezultatom monitoringa in instituciji, ki stoji za njimi, dosegati take rezultate, kot jih dosega, ob takšnem dotoku fekalno onesnaženih, s tujo vodo preobremenjenih odplak na ČN?
Še bolj težko pa pričakujem razlago, ki bi pojasnila nenavadno dejstvo, da je na javnem kopališču tega istega jezera, obremenjenega s 70 odstotki skupne količine odplak (več kot 1000 enot), razobešena modra zastava, ki menda dokazuje, da kopalne vode (beri: jezero) niso fekalno onesnažene, ob zoprnem dejstvu, da je pa v Žusterni zaradi enega ali nekaj črnih priključkov ta ista zastava v dokaz ažurnosti nadzornikov kopalnih voda dnevno romala na drog in z njega?
Strinjam se z inž. Maleinerjem glede tujih voda v sistemu. Preveč jih je in kup problemov je z njimi, vrag pa se skriva v tem, da je tu zdrsnilo državi, njenim uradnikom in politiki, ne pa lokalcem. Kje so viri in dokazi, da gre pri vsem tem za »že za nekaj desetletij nestrokovno in nepravilno zasnovo ter izvedbo kanalizacijskega omrežja«? Seveda ob upoštevanju, da se ta sistem postopoma gradi že skoraj 100 let, tako kot se gradi in razvija tudi tehnologija projektiranja in gradnje ter hkrati z njima in celo pred njima tudi občutljivost ljudi za njegove učinke na okolje. Tu Maleiner opozarja »per negotionem«. Z današnjim vedenjem, znanjem, tehnologijo, finančnimi zmožnostmi, s tokratno občutljivostjo do okolja in sprememb, ki nastajajo, bi sistem povsod, ne le na Bledu, zastavili drugače, ampak tako kompleksen sistem ne »pade iz zraka« ali drugače, lahko se ga dograjuje in popravlja, ne more pa se ga preprosto pričarati. Za kaj takega ni ne predpisov in ne smernic.
Da, Bled si zasluži več pozornosti. Ni ovir, da bi kraj postal predmet interdisciplinarnega preučevanja strokovnjakov in objekt razmisleka vseh, od ribičev, kmetov do turističnih delavcev in celo umetnikov, ki bi znali kaj tehtnega prispevati v skupno dobro. Ni razlogov, da kraj ne bi postal predmet diplomskih nalog in akademskih študij strokovnjakov vsega sveta. In ni vrag, da kaj od tega ne bi koristilo tudi jezeru in ljudem, ki so na njegovem bregu pustili svoje sledi. Prepričan sem, da bi tudi lokalna politika podprla idejo, da bosta jezero in kraj nekoč postala del velikega, odprtega družbeno-naravoslovnega laboratorija, če bi bil le interes za to. Da, pobožne želje. Morda pa uresničljive?
Emil Brence, Bled
