Da bi zase kdaj rekel, da sem v formi, bi bilo pač pretirano; vem pa, kdaj lahko dobro in z veseljem delam. To preprosto opaziš, tako kot občutiš, da v nekem obdobju nisi najbolj razpoložen, ker morda tudi zasebno nisi v dobri koži. Če si v iskrenem stiku s samim sabo, si tudi duševno trdnejši in samozavestnejši, sproščen pri tem, kar delaš, sposoben sodelovanja in sprejemanja. In takrat lahko tudi v kakšni vlogi, ki se ti najprej niti ne zdi tako zanimiva, najdeš ustrezne izzive in s tem veselje. Če pa tega zadovoljstva in dovzetnosti ni, težko nastane kaj dobrega.
Zdi se, da vam primerne naravnanosti lani ni manjkalo. Kako ste sami doživljali te vloge?Pri vlogi Michonnina de la Briva mi je zelo pomagal Janez Pipan, saj si je precej natančno predstavljal, kaj hoče od nje in kaj pričakuje od mene, zato sva se hitro razumela. Tudi material je bil nadvse hvaležen in z lahkoto sem se prepustil temu liku, ki je malce trapast, a poln samega sebe. Sodelovanje z Nejcem Gazvodo je bilo spet drugačno, ne samo zato, ker se že dolgo poznava in sva skupaj delala pri vrsti projektov, ampak tudi zato, ker je končno različico besedila napisal, ko je bila zasedba za predstavo že določena, kar je lahko upošteval pri oblikovanju likov…
Je torej šlo za poseben tip procesa?Niti ne, nastopajoči nismo imeli ravno vpliva na vsebino drame, toda Nejc nam je te like pri pisanju znal približati; že takrat, ko sem prvič prebral besedilo, sem nemudoma razumel, kakšna oseba je Marjan, zato smo se lahko v nadaljevanju procesa posvečali drugim stvarem. Sploh je Tih vdih nastajal zelo gladko, dva meseca smo res z užitkom vadili in naredili predstavo, na katero smo vsi ponosni, odlično pa jo je sprejelo tudi občinstvo. To je tisto, kar si v našem poklicu najbolj želiš – da je tebi prijetno na odru, gledalcem pa v dvorani. Le redko se vse tako lepo sestavi, takrat si lahko samo hvaležen in uživaš. Kdaj drugič se lahko še tako mučiš in trudiš, pa na koncu vseeno ni dobro.
Kaj pa »klasična« vloga Orgona? Se je treba tako pogosto uprizarjanega besedila lotiti na drugačen način, iskati v njem nekaj novega?Prvi hip sem imel občutek, da morda nisem prava izbira za ta lik, saj mu ne ustrezam niti po letih, zato bi njegovo obnašanje v mojem primeru precej težko razlagali s krizo srednjih let ali starostnim čudaštvom, kot je to običajno. A ko smo začeli vaditi, o tem nisem več razmišljal; pri delu se na splošno poskušam izogibati vnaprejšnjim sodbam o svojem liku, trudim se, da bi bil odprt za vse smeri, v katere me lahko peljejo besedilo, režiser, soigralci... Sposoben sem razumeti dokaj različne poglede. Če me na primer sodelavci kdaj vprašajo za mnenje, včasih niti nimam jasno izdelanega stališča: to, kar bi naredil jaz, se mi zdi namreč nepomembno, zanima me zgolj to, kar hočemo s predstavo doseči vsi skupaj. In zato imam občutek, da bi utegnil imeti kar nekaj težav pri kakšnem izrazito avtorskem projektu, ki bi zahteval znaten intimni vložek.
Vam je torej ljubši jasno izdelan okvir?Zase ne bi rekel, da imam kakšen poseben sistem dela, vloge se vedno lotevam bolj po intuiciji kot pa skozi razumske ali teoretične kategorije, zato se mi zdi v določenem smislu dobro, da imam pri tem neko orientacijo. V osnovi se nagibam k temu, da se izgubim v vsebini predstave in skozi vlogo živim sebe, manj pa me zanima, kako bo to videti navzven, čeprav je treba seveda razmišljati tudi o tem; preprosto nisem tip igralca, ki bi se postavil v luč, ko pride čas, da nekaj pove. (Smeh.) Se mi pa zdi, da sem se z leti že nekoliko priučil zaznavati estetsko podobo posamezne predstave in jo pri oblikovanju svojega lika tudi upoštevati, četudi ne nujno namerno.
Najbrž pa morate, ne glede na zasnovo same uprizoritve, verjeti v ustreznost lika, ki ga igrate.Seveda. Naučil sem se, da morebitne dvome, ki jih imam glede svoje vloge, razrešim že na vajah, sicer je sčasoma samo še slabše – če se ti pri liku nekaj ne zdi v redu, je težko iti na oder, saj čutiš, da ne moreš dati vsega od sebe. Takih predstav zato ni prijetno igrati; pokojni velikan Jernej Šugman je o tem dejal, da ga pri kakšni vlogi kar koža peče. Zelo se borim, da se mi to ne zgodi; saj se pripeti, da mi kdaj ne uspe, toda takrat je pomembno, da ugotoviš, v čem je težava. Če tega ne zmoreš sam, ti lahko pri tem pomagajo sodelavci. Tudi zato je v gledališču – enako kot v življenju – komunikacija tako pomembna.
