Prešernovo gledališče Kranj in SLG Celje vstopata v novo sezono s skupno postavitvijo dramskega besedila Rajzefiber, ki ga je po naročilu napisal pisatelj, kolumnist in režiser Goran Vojnović. Krstna izvedba bo jutri v Kranju, celjska premiera pa bo sledila oktobra. »Veseli smo, da se je avtor odzval našemu povabilu,« pove Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj. »V obeh gledališčih želimo spodbujati nastajanje izvirne slovenske dramatike,« dodaja upravnica celjske gledališke hiše Tina Kosi. »Tudi zato, ker morda še najbolje spregovori o vprašanjih, ki se dotikajo našega občinstva.«
Tematika drame je vsekakor aktualna: govori o migracijah in našem odnosu do njih. »Trenutno je to ena najbolj perečih tem v svetu sploh, kot taka pa nedvomno vredna našega zanimanja,« ugotavlja Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka kranjskega teatra. »Zaradi vzpona raznih populističnih gibanj, ki nam grozijo z uničujočimi posledicami migracij, se nam je zdelo potrebno, da opozorimo tudi na drugo plat tega pojava.«
Soočenje z demoni
»Res je, da so bile migracije tema, ki so mi jo določili že pri naročilu, ampak če pri sebi ne bi čutil potrebe po tem, da se odzovem na trenutne razmere, verjetno te drame niti ne bi zmogel oziroma hotel napisati,« poudarja Goran Vojnović. »Seveda pa je resnejša obdelava takšne tematike vselej tudi soočenje s seboj, z lastnimi intimnimi demoni, in v dramskem besedilu mi je šlo zlasti za to – nisem se hotel toliko ukvarjati z begunci in migranti kot pa predvsem z nami, ki od strani opazujemo tragedije teh ljudi in pri tem v sebi gojimo različne strahove. Kajti ravno ti strahovi bodo oblikovali naš jutrišnji svet.« Pri tem ni nepomembno, da je Slovenija danes za številne mlade kraj, v katerem zase ne vidijo prave prihodnosti, zaradi česar so tudi sami postavljeni v položaj (ne nujno zgolj potencialnih) migrantov.
Predstava govori o Saši (igra ga Aljoša Ternovšek), ki mora skrbeti za bolno mamo (Lučka Počkaj); pomoč pri tem mu poišče prijateljica Daša (Tanja Potočnik), ki iz begunskega centra pripelje mlado iraško begunko (Lina Akif). Skrb za mamo je Saši sicer odveč, vendar mu hkrati služi kot izgovor, da se ne more pridružiti svojemu dekletu, ki je odšlo na študij v London; postopoma pa Saša spozna tudi, da ga v tujini ne čaka nujno boljše življenje, temveč nemara tudi osamljenost in izločenost.
Pričakovanja in strahovi
Vojnović pristavlja, da živimo na območju, ki je bilo že od nekdaj tranzicijsko, zato niso preseljevanja v njem nič novega, le da so ti procesi zdaj bolj vidni, tudi zaradi pogosto vprašljivih načinov medijskega poročanja. »Tako živimo v tesnobnem pričakovanju nečesa, kar se morda sploh ne bo zgodilo. Vendar pa to pričakovanje spreminja ljudi, njihov odnos do sveta in soljudi.«
Pogosto so ljudje odprti do drugih, toda samo do trenutka, ko ti ustrezajo neki vnaprej ustvarjeni podobi, nato pa se hitro začnejo težave, med drugim ugotavlja dramaturginja predstave Jelena Solarić. »Ali lahko v želji, da bi ubranili svoj intimni prostor, sploh damo priložnost drugemu?« Bolj kot s samimi migracijami se tako uprizoritev ukvarja s stereotipi, ki določajo naše razmišljanje in delovanje. »Med drugim želimo pokazati tudi to, da drugi, ki v nekem trenutku vstopi v našo skupnost, prebudi naše frustracije, čeprav te z njim nimajo nikakršne zveze,« sklene hrvaška režiserka Anica Tomić, ki tokrat prvič režira v Sloveniji.
