Dolina reke Radovne na Gorenjskem je zelo priljubljena izletniška točka. »Predvsem tujci, kot opažam, kadar kolesarim tam mimo, se ustavljajo pri spomeniku in berejo o preteklih dogodkih,« opaža Danijela Mandeljc, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Radovljica.
V Radovno so prišli po les
Tako je bilo tudi ta teden. Francoski obiskovalec, ki je Radovno obiskal z motorjem, se je sprehodil okoli Smolejeve domačije, ob kateri je postavljen spomenik tragičnim dogodkom izpred 75 let. Z zanimanjem je prebral tudi informativno tablo. »Prav je, da se spominjate takšnih stvari, predvsem zato, da bi preprečili njihovo ponovitev,« je poudaril in pozdravil prihajajočo spominsko slovesnost, ki jo v Radovni pripravljajo v soboto. Po besedah župana Gorij Petra Torkarja jo pripravljajo vsakih pet let. »Običajno je to kar precej obiskan spominski dan, ki je namenjen počastitvi žrtev, ki so tam končale svojo življenjsko pot, in svojcev, ki so utrpeli izgube,« pojasni.
Radovna je bila po besedah Danijele Mandeljc med drugo svetovno vojno pomembno območje med Pokljuko in Mežakljo. Skoznjo so potekale kurirske poti, zaradi svoje odmaknjenosti pa je po njenih besedah dajala zavetje partizanom. Prebivalci so jih podpirali vse od leta 1941, od leta 1943 pa je po njenih besedah vsa vas aktivno sodelovala pri odporu proti nemškemu okupatorju. »Na Bledu, nedaleč stran, pa je delovala divizija Brandenburg s prvim bataljonom polka. 11. septembra leta 1944 so se njeni predstavniki s konji odpravili po drva v Radovno, saj je dolina bogata z bukovim lesom. Partizani so jih počakali v zasedi in ubili dva konja, za dvema nemškima vojakoma pa se je izgubila vsaka sled.« Nemci so se hitro odločili za maščevanje, opisuje Mandeljčeva, pri čemer se opira na knjižne vire. »Domačine so privedli na Frčkovo domačijo v Radovni in zahtevali, naj jim vrnejo vojaka, sicer bodo vse pobili.« Čez osem dni so svojo grožnjo uresničili. Zgodaj zjutraj, ko je vas še spala, so domačine zažgali. »Najstarejši je bil star 81 let, najmlajši je bil polletni dojenček,« opisuje. V 12 požganih hišah je zgorelo 24 domačinov. Kričanje žrtev in dim so po pričevanjih videli in slišali celo prebivalci bližnjih Zgornjih Laz.
Pravočasno so se umaknili na Laze
Med redkimi, ki so grozotam pravočasno ubežali, je bil tudi takrat desetletni Mihael Smolej, oče našega sogovornika Mojmirja Smoleja. »Z družino je stanoval prav v Smolejevi domačiji, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam. V tej hiši sta umrla moja praded in prababica. Moj oče, njegova sestra ter njuna oče in mama, torej moja babica in dedek, so se pravočasno umaknili na Laze,« pravi Smolej. Z očetom, ki je že dlje časa pokojen, se, kot pravi, o dogodkih nista veliko pogovarjala. Oče Mihael si je družino ustvaril na Štajerskem, kjer je dolgo časa živel tudi Mojmir. »Redko smo obiskali Radovno, včasih smo šli prižgat kakšno svečko,« se spominja.
Kaj se je dogajalo usodnega dne, ni izvedel. »Včasih me to tudi ni zanimalo,« priznava. O očetu ve, da je poklicno sodeloval pri gradnji ceste na blejski grad, upravljal je kompresor. Izučen je bil kot avtoklepar in ko se je preselil na Štajersko, je delal v Izletniku Celje. Med zanimivostmi, ki jih je vendarle slišal od očeta, pa je bila tale: »Prvo čokolado v življenju je oče dobil od nemškega vojaka.« V kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, ni izvedel, vendar je prepričan, da stvari niso bile črno-bele. »Vsaka vojna pa je umazana,« je prepričan. Odkar živi na Gorenjskem, Mojmir Smolej večkrat obišče Radovno, ne le zaradi družinskih vezi, tudi zato, ker je tam preprosto lepo. »Tja odpeljem tudi koga, ki pride na obisk iz Štajerske,« prizna.
