Na srečo se obiskovalci in filmarji Festivala slovenskega filma ne skušajo oboroževati z »glamurjem«, tako da sandalov in kratkih hlač ne zamenjajo niti takrat, ko jim septembrsko sonce ni naklonjeno. Ravno to ignoriranje festivalskih konvencij in elitizma, ki so na majhnih festivalih smešni, na velikih pa mukotrpni, rešuje portoroški dogodek. Tako pa se na FSF zbira mešana množica lokalcev, turistov, filmskih ustvarjalcev in, letos nekoliko izključenih, kritikov. V predstavitvi žirij FSF je namreč padlo v oči, da tokrat na festivalu ni kritiške žirije, zato se poraja kljuvajoč sum, da slovenski film kritike še vedno ne dojema kot konstruktivne priložnosti za svojo rast.
Preveč klišejev
Festival je slavnostno odprl film Jaz sem FrenkMetoda Pevca, s katerim režiser nadaljuje politično gesto izpostavljanja margin naše družbe, ki jo je začel v dokumentarcu Dom (2015). Tokrat je zgodba postavljena v okvir bratskega prepira med socialistom Frenkom (Janez Škof) in kapitalistom Branetom (Valter Dragan), ki izhaja iz njunih različnih politično-ekonomskih prepričanj. Film je med portoroškimi gledalci večkrat izzval navale smeha, predvsem zaradi Škofovega talenta za komično, ki filmu veliko pridoda. Kljub temu pa je njegova težava v tem, da oriše bratsko razliko v prozornih binarizmih najslabših klišejev – Frenk živi v skromnem bungalovu, sicer preveč pije, je pa poštenjak in delavski človek, Brane živi v vili, izkorišča delavce in zlorablja svojo ženo. V nedodelanem scenariju pa so najbolj nedodelane ženske; Mojca Partljič je kot lokalna radodajka Milka dobila malo več materiala kot zlorabljena žena in narkomanka Ines (Katarina Čas).
Dvakrat tržaško
Za protiutež je začetek letošnje edicije postregel tudi s koprodukcijskimi filmi, ki kompleksna življenja žensk postavljajo v ospredje: Igor in Rosa, celovečerni prvenec tržaške Slovenke Katje Colja, kaže starejši par v skrhanem odnosu, ki ga je dodobra načela osebna tragedija – smrt otroka. Ko začne Rosa (Lunetta Savino) odkrivati skrivnosti pokojne hčere, tišino njenega žalovanja počasi zapolni glasni smeh skupine prijateljic, s katerimi spet najde strast do življenja.
Igrani dokumentarec Sabrine Morena, Vprašanje identitete, pa se potopi v zgodovino tržaških žensk. Gledalcem, ki niso podrobno seznanjeni z zgodovino multikulturnega mesta in identitetnih bojev v njem, zaradi nekaj obrtniške nerodnosti ustvarjalcev sicer včasih zmanjka rdeče niti, delu pa vseeno uspe predstaviti malo znane zgodovine tržaških intelektualk.
Moj dedi, nova uspešnica?
Prvi festivalski dan pa je nagovoril tudi svojo naraščajočo publiko mladih s simpatičnim znanstvenofantastičnim filmom režiserjev Dražena Žarkovića in Marine Andree Škop, Moj dedi je padel z Marsa (Moj dida je pao s Marsa).
FSF je v zadnjih letih redno lansiral mladinske uspešnice (za slovenske razmere), pri tem filmu pa Slovenija sodeluje v koproducentski vlogi. Film v uvodnem prizoru s pomočjo trenutno popularne nostalgije osemdesetih let prikliče vzporednice s priljubljenimi klasikami znanstvenofantastičnih mladinskih filmov, a naš lokalni E.T. se od svojih predhodnikov razlikuje v tem, da je protagonist pustolovščine tokrat protagonistka. Odlična Lana Hranjec upodobi Uno, nenavadno in inteligentno dekle, ki je zaradi svoje drugačnosti med vrstniki izolirana in tako svoj čas veliko raje kot s sošolci preživlja z inovatorskim dedkom. A tega nekega dne ugrabijo vesoljci, Una pa se ga odloči rešiti. Film, ki mu uspe poleg ideje odločnih deklet in bitij z drugih planetov v svojo vsebino vpeljati še problem medvrstniškega nasilja, za malo starejše gledalce deluje kot metafora za sprejemanje vseh vrst drugačnosti – predvsem tuzemskih.
