Ob tem se predstavniki gradbenih inženirjev v pismu zavzemajo za zmanjšanje pomena strokovnih kompetenc pri načrtovanju objektov, kar pa ne more ostati brez odgovora.
Po dosedanji ureditvi, ki nespremenjena velja že dobro desetletje, njene korenine pa segajo do leta 1984, mora biti vodja projekta pri načrtovanju objektov pripadnik tiste stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje. To pomeni, da arhitekt vodi projektiranje stanovanjske stavbe, gradbeni inženir projektiranje viadukta, elektroinženir projektiranje daljnovoda in tako naprej, kot narekuje tudi zdrava pamet. To načelo sledi javnemu interesu po kvalitetnem, kulturnem in varnem bivalnem okolju, zato je primerno zapisano v slovensko zakonodajo. Regulacijo poklica arhitekta pa še posebej narekuje direkcija Evropske komisije in ta regulacija velja za celotno EU, podobno kot regulacija zdravniških poklicev.
IZS si v zadnjih nekaj mesecih zelo intenzivno prizadeva za umik načela prevladujoče stroke, kar bi pomenilo, da bi lahko katerikoli inženir ali arhitekt vodil projektiranje kateregakoli tipa objekta, tudi če ta ni z njegovega strokovnega področja. Nenavadno je, da takšna pobuda prihaja iz zbornice, ki naj bi pomen stroke zagovarjala. Zahteva je podobna, kot če bi si anesteziologi prizadevali, da lahko postanejo vodje kirurških operacij – saj so vendarle tudi oni zdravniki in pomemben člen vsake operacije.
IZS pojasnjuje, da vodenje projekta pomeni zgolj in samo koordinacijo posameznih projektantov, torej terminsko in podobno menedžiranje projekta. S temi razlagami gradbeni inženirji nehote stopajo na tvegano pot deregulacije lastne stroke in ne gre se čuditi zunanji podpori, ki jo imajo pri tem. Če bi lahko prometni inženir vodil projektiranje stanovanjske stavbe, inženir električnih inštalacij pa projektiranje viaduktov, zakaj potem tega ne bi mogel delati kdorkoli, na primer ekonomisti ali pravniki, ki menedžiranje projektov odlično obvladajo? Odgovor je preprost – ker vodenje projektiranja pač ni zgolj terminsko usklajevanje projekta, ampak predvsem vsebinsko. Vodja projekta je glavni odločevalec o njegovih ključnih elementih, zato je bistvenega pomena, da je to tisti strokovnjak, ki opravi tudi daleč največji del načrtovalskega procesa. To je za viadukte gradbeni inženir, za stavbe pa arhitekt. Nikoli obratno.
Gradbeni inženirji predstavljajo pomemben člen pri načrtovanju stavb, vendar pa se mehanska stabilnost, ki je v središču načrta gradbenih konstrukcij, dokazuje šele v zadnji fazi projektiranja (PZI), ko je gradbeno dovoljenje že pridobljeno. Večina ključnih projektantskih odločitev je sprejetih pred tem in sprejme jih vodja projekta, arhitekt. Začne se že pri umestitvi na parcelo, dostopu in orientaciji, potem pri zasnovi stavbe in osmišljanju investitorjevih želja, nadaljuje v funkcionalni razporeditvi notranjih prostorov in povezavah med njimi, v usklajevanju napeljav in konstrukcije, materializaciji ter kot rezultat vsega tudi v podobi stavbe. V jedru vsega tega načrtovanja je arhitekt, ki začrta pot in prve korake naredi sam; dober arhitekt bo že zelo hitro v načrtovanje vključil tudi posamezne inženirje. Poleg gradbenih inženirjev ne smemo pozabiti na inženirje požarne varnosti, elektrotehnike in strojništva. Predvsem slednji v zadnjem času zaradi višanja zahtev po avtomatiziranem bivalnem udobju in energetski varčnosti prihajajo vse bolj v ospredje med inženirji pri načrtovanju stavb.
Umik načela prevladujoče stroke, za katero se zavzema IZS, bi na videz koristil njihovim članom, gradbenim inženirjem, ki morda računajo na prevzemanje posla arhitektom. V resnici pa velika večina gradbenih inženirjev od tega ne bi imela ničesar, koristil bi zgolj peščici največjih gradbenih birojev. V ozadju boja za vodenje projektov je namreč boj za reference in z njimi povezano pridobivanje poslov. Lastnik večjega projektantskega biroja, ki prevzame posel projektiranja stavbe, mora zaradi strokovnih kompetenc vodenje projekta predati arhitektu, zaposlenemu v njegovem podjetju. S tem poslovno sicer ne izgubi ničesar, a samo tako dolgo, dokler se arhitekt ne odloči zapustiti podjetja; takrat z njim odidejo tudi njegove reference. Zato je v naravnem interesu lastnika takšnega biroja, da se bo boril za to, da bo lahko sam vodja vseh projektov; tudi tistih, za katere ni strokovno kompetenten. Vendar takšni zasebni poslovni interesi ne bi smeli prevladati nad interesi stroke, še manj pa nad javnim interesom po kvalitetnem grajenem bivalnem okolju.
Debata, ki se je razplamtela ob vprašanju vodenja projektov, ni stroki ne v čast ne v korist. Pa tudi nikakršne potrebe ni po njej. V projektantski praksi arhitekti odlično sodelujemo z inženirji in se tudi primerno medsebojno spoštujemo. Inženirski objekti, kot so viadukt Črni Kal ali Bloudkova velikanka v Planici, so Eifflovi stolpi našega naroda, nanje smo ponosni prav tako, kot smo ponosni na Plečnikove ali Ravnikarjeve stvaritve. Nič od tega ne bi bilo mogoče, če stroka ne bi imela veljave v družbi, in prav tako ne bi bilo mogoče, če gradbeniki in arhitekti ne bi sodelovali z roko v roki. Zato IZS pozivam k nadaljevanju skupnega prizadevanja za ohranitev pomena stroke pri gradnji objektov. Ta je lahko dosežena zgolj z doslednim zagovarjanjem načela strokovnih kompetenc, ki pravi, da je vsak strokovnjak strokovnjak zgolj na svojem področju. Nikakor pa ne z njegovo opustitvijo!
TOMAŽ KRIŠTOF, v. d. predsednika ZAPS
