Pisalo se je leto 2017. Medvedjev se je julija prebil med najboljših 50 igralcev sveta. V prvem krogu Wimbledona je v štirih nizih odpravil Stana Wawrinko. Potrebno je dodati, da je bil Švicar takrat v odlični formi. A po veličastnem ponedeljku je prišla črna sreda. Medved(ek) iz Moskve, kot mu pravijo, je v petem nizu povedel z 2:0, nato pa takrat 124. igralcu sveta, Belgijcu Rubenu Bemelmansu prepustil naslednjih pet iger. Ko je ruski up kmalu zatem že pakiral, je iz torbe povlekel denarnico, iz nje kovance in jih začel metati pod sodnikov sedež. Ljubitelji tenisa so bili ogorčeni, kako predrzno je mladi tenisač namigoval na podkupljenost sodnika, on pa je dejal, da o tem v tistem trenutku sploh ni razmišljal.
Podobnih izbruhov in norih trenutkov v naslednjih letih ni manjkalo. Medvedjev ni ravno enfant terrible kova Nick Kyrgios, ni pa tudi oseba, ki bi zamudila priložnost potrditi rek od junaka do bedaka. Lani je na primer v Miamiju po zmagi in izmenjavi besed Stefanosa Cicipasa povabil še na izmenjavo pesti, še dve leti prej pa je bil zaradi rasistične opazke diskvalificiran v dvoboju z Donaldom Youngom na challenger turnirju v ameriškem mestu Savannah. Nazadnje jo je seveda 23-letni Moskovčan zagodel prav na grand slamu v New Yorku, kjer je letos dosegel uspeh kariere, ko se je sploh prvič uvrstil v finale turnirja velike četverice. V dvoboju s Felicianom Lopezom v 3. krogu je iz rok pobiralca žogic jezno pograbil ponujeno brisačo in jo vrgel na tla, po sodniškem opozorilu je prav tam končal tudi lopar, za kar si je zasluženo prislužil žvižge s tribun.
Genijev včasih ne razumeš
Namesto, da bi nato sklonil glavo, je tradicionalno glasnemu ameriškemu občinstvu med odmorom skrivaj pokazal sredinca. Sodnik tega ni opazil, kamere pač. Osem tisoč evrov kazni. A to ni bilo vse, v intervjuju po srečanju je gledalce zbodel, češ, »ko boste zvečer odšli spat, se spomnite, vaša energija mi je dala moč za današnjo zmago, morda celo za naslednjih pet tekem, prosim, nadaljujte«. Je potemtakem sploh presenetljivo, da se je Medvedjev, ki je za lopar poprijel pri šestih letih, nekdaj navduševal nad Maratom Safinom, ki je bil sicer odličen tenisač, a takoj zatem zloglasen vročekrvnež? »Enkrat sem že povedal, kako je trenirati genija. Včasih jih enostavno ne razumeš. A tako pač je, drugačni so. Sprejeti ga moraš takšnega, kot je, in mislim, da mi to uspeva kar dobro,« je o svojem varovancu povedno spregovoril francoski trener Gilles Cervara.
Medvedjev, rojen v Moskvi, sicer zadnjih pet let živi v francoski Nici in trenira v Caenu, glavnem mestu Spodnje Normandije, kjer stoji imeniten teniški center. Skoraj dva metra visoki Danil, ki mu ostrojezični britanski novinarji pogosto pritegnejo pridevnik preklasti, se je francoščine naučil v vsega dveh letih, šolal pa se je na liceju za matematiko in fiziko, kjer je očitno dobil občutek za natančnost. Naj vas namreč njegov temperament ne zavede, eden najbolj vidnih mladih teniških igralcev je na igrišču izredno konsistenten. Lahko bi trdili, točen kot ura, ki se vsak dan znova pomika proti dvanajst, prav tako se namreč ruski genij od leta 2016, ko je na svetovni lestvici postal član magične stoterice, postopoma, a nezadržno približuje vrhu. Letos je s 50 zmagami v tem pogledu najboljši na ATP turneji, s šestnajstega pa je skočil na četrto mesto. Je prvi Rus po Nikolaju Davidenku med top 5.
Potrpežljiv v obrambi
Dva izmed petih naslovov, vse je vpisal na trdi podlagi, je dosegel ravno letos, nazadnje je za svoj prvi masters v polfinalu Cincinnatija premagal srbskega zvezdnika Novaka Đokovića, ki ga je, poleg Andyja Murrayja, najraje preučeval na videoposnetkih. Da igra Medvedjev podobno potrpežljiv, defenziven tenis, s čimer melje nasprotnika dokler ta ne naredi napake, torej sploh ni nič čudnega. Kot ni čudno, da je njegov najljubši udarec return. Za povrh se Rus podobno dobro kot srbski as znajde na backhand strani, s katere letijo zelo raznovrstni udarci. »Tenisači ne želijo igrati proti njemu, njegov stil igre jim greni življenje. Redko kateri mladi igralec razume taktiko in male finese bolje kot on,« je o Medvedjevu kratko in jedrnato dejal legendarni John McEnroe. Dodati je treba zgolj to, da je vse skupaj lažje, ker je 23-letnik tudi vrhunski atlet. Je med igralci, ki igrajo največ. Si je pa moral v sredini avgusta po 18 odigranih tekmah v treh tednih pred ameriškim odprtim prvenstvom vendarle vzeti premor. »Netflix in postelja,« je dejal in očitno je vedel, kaj govori.
Telo si je odpočilo in čeprav je imel nekaj težav z levim kvadricepsom, je ta zdržal vse do finala. Vseeno pa tudi na tej zadnji poti ni mogel iz svoje kože, a bolj, kot je izzival, bolje je tudi igral. Tako pač je – tanka je meja med genialnostjo in norostjo, o čemer bi lahko nekaj povedali velikani športa, kot so Ilie Năstase, Jimmy Connors in McEnroe. Toda čeprav je do njihovih dosežkov še zelo daleč, je poraz po petih urah in petih nizih, potem ko si proti Nadalu že zaostajal z 0:2 v nizih, iztočnica (čeravno grenka), na kateri se da graditi vrhunsko kariero. Pomaga tudi, če si v tekočem koledarskem letu že dvakrat premagal prvega igralca sveta. »Kdor ne tvega, ne pije šampanjca,« pravijo v Rusiji in fant iz Moskve, ki mu asi letijo tudi z jezika, je očitno dovolj samozavesten živeti te besede. Hkrati pa dovolj samokritičen, da uvidi in prizna, kadar se obnaša kot »idiot«. Recept najboljših.
