Ob povabilu iz Osijeka sem pomislil na predstavo o demenci, o kateri sem že prej razmišljal, ko je za to boleznijo zbolela moja babica. Svet demence me je pritegnil v svoji nenavadnosti in nadrealizmu, v mešanici »norosti« in tragičnosti. Lutkovni medij se mi je zdel idealen za prikaz notranjega sveta bolnika, v našem primeru dedka; pokažemo neko drugačno realnost, ki jo je težje ubesediti in v katero se je težko vživeti in jo razumeti. Hkrati sem želel preseči obravnavo demence v otroški literaturi in družbi. Pogled na te bolnike je objektiviziran, kar povečuje njihovo izoliranost, a svet demence je lahko tudi zanimiv zaradi nepričakovanega delovanja možganov. Taki miselni preskoki so lahko za umetnost inspirativni.
Kaj poleg empatije lahko gledališče spodbudi pri otrocih?Predstava mora biti vedno katalizator ustvarjalnosti: otroka sprovocirati, da začne razmišljati o tem, kar je videl, in aktivno razvija svoje ideje.
Uvedli ste lutkovno-glasbeni žanr, kjer se glasbo gleda. Kako se jo torej gleda?Tradicija zahodne klasične glasbe narekuje, da se glasba načeloma dogaja znotraj zvočnega medija. Na klasičnem koncertu lahko zaprete oči in uživate ob poslušanju, vizualna informacija je nepomembna. Mene pa zanima performativni aspekt glasbe, se pravi geste glasbenikov, držanje in igranje inštrumenta, gibanje na odru in podobno. Telo v glasbi je sicer ves čas živelo v ljudskih žanrih, v rock'n'rollu in še marsikje. Mojemu prvemu profesorju klarineta pa ni bilo všeč, da sem bil med igranjem preveč aktiven, zato sem moral na urah igrati s hrbtom ob steno. Telo se skozi klasično glasbo zelo kodificira. Zdaj delam predstave z igralci, ki so glasbeniki, ali pa obrnjeno.
Glasbo ste na neki način postavili pred besedo. Od kod ta potreba?Nekateri režiserji, koreografi imajo veliko senzibilnost do glasbe in vedo, zakaj jo uporabljajo. Pogosto pa se dogaja, da se glasbo sekundarno prilepi na predstavo, ko je literarno-gledališko ogrodje že postavljeno. V veliko predstavah sem kot glasbenik, skladatelj ostal neizpolnjen. Hkrati sem v glasbi videl potencial uprizarjanja, onkraj običajnih glasbeno-gledaliških žanrov. Zdaj sam izdelujem izvirne glasbene inštrumente tako, da zaživijo tudi v gledališču. So torej kombinacije lutk, scenskih rekvizitov ali animiranih predmetov ter inštrumentov, s čimer postanejo bolj izrazni in imajo lahko drugačno sporočilnost.
Koliko inštrumentov ste že »zgradili«?Preveč, da bi jih imel preštete, a moje 150 kvadratnih metrov veliko skladišče je polno. Nekaj inštrumentov imam tudi od drugih »graditeljev«, pa nekaj klasičnih. Izraz »gradnja inštrumentov« sem si izposodil pri ameriški tradiciji, ki je močna in neobremenjena z izročilom. Rojeva se na obrobju, graditelji so posebni ljudje, outsiderji, samotarji, ki delujejo zunaj institucij.
Inštrumente gradijo tudi otroci na vaših delavnicah.Rad bi, da bi otroci začeli o glasbi razmišljati drugače, širše, ne zgolj s hrbtom ob steni, ne samo skozi note, klasične inštrumente in skozi to, kar jim povedo v šolah, medijih. Glasba je lahko vse, nastaja na ulici, kjer koli okrog nas, ustvarjanje glasbe je trenutek, ko del tega zvenečega sveta zamejimo in začnemo razvijati njegove zvočne kvalitete. Delavnice so namenjene temu, da iz vsakdanjih predmetov delamo glasbo, da slišimo, kako predmeti okrog nas zvenijo, ter da potem iz njih izdelamo lastne inštrumente. Včasih pripravimo tudi kakšen koncert ali performans.
Inštrumente tudi razstavljate, recimo Zvočni vrt so videli tudi v francoskem Reimsu, avstrijskem Welsu, v več mestih na Hrvaškem, Kotorju. V nasprotju z drugimi muzejskimi eksponati se vaši inštrumenti lahko vzamejo v roke. Kako to?To je povezano z mojo idejo, da ljudi opozorim, da je svet okrog njih zvočni svet, hkrati pa jih izzovem, da so aktivni. Obiskovalci lahko na vse inštrumente igrajo, torej se na tak način zvoka dotikajo. Priznam, da malo trpim, ko gledam, na kakšen način jih jemljejo v roke, in ko jih poslušam, kajti te razstave so zelo hrupne. Vsekakor so dosegle svoj namen, sploh otroci so izzvani, in to res bobni!
Predstava Zvočna kuhna je imela več kot sto ponovitev, Džumbus 50. Kako vam uspeva skrbeti za postprodukcijo?Tudi predstava Gozd raja! bo naslednji mesec doživela stoto ponovitev, kar je pri večjih neodvisnih predstavah redkost. Na žalost je postprodukcija avtorskih predstav odvisna od angažmaja nas avtorjev. Sam sem vse projekte v zadnjih letih ustvaril v sodelovanju s tujimi koproducenti, kar mi zagotavlja boljše razmere za ustvarjanje in možnosti za ponovitve. Pri nas smo avtorji prisiljeni ustanoviti svoje zavode, saj kljub velikemu številu producentov na področju uprizoritvenih umetnosti mnogi nimajo interesa ali znanja, da bi se ukvarjali s promocijo takšnih predstav. Posledica tega je, da se je neodvisna scena povsem razdrobila.
