Gašper Livk, kontrabasist in skladatelj: Iskanje zvočne kode

Zanimivo je, da je Livk sicer klasično izobražen glasbenik, na ljubljanski Akademiji za glasbo končuje magistrski študij klasičnega kontrabasa. Na tej točki, kot pravi, mu je odprtih več poti. Razmišlja o nadaljevanju študija na frankfurtski akademiji pri svetovno uveljavljenem nemškem ansamblu za sodobno glasbo Ensemble Modern, septembra bo obiskal njihovo delavnico v Innsbrucku, hkrati pa ostaja odprt za različne možnosti znotraj umetnosti in zunaj nje. Študiral je tudi filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Moji koncerti in predstavljena dela na Jazzintyju in tudi na drugih festivalih po Sloveniji so del projekta Mladi Raziskovalci II., h kateremu sem bil letos povabljen kot kurator in vodja seksteta, katerega zasedbo sem sam izbral. Lani je bil kurator pianist in skladatelj Miha Gantar, ki mi je zdaj stal ob strani z nasveti in izkušnjami. Naš prvi nastop je bil na festivalu Jazz Cerkno, februarja nas čaka še nastop v ciklu Zvončki in Trobentice Cankarjevega doma.

Uporabljamo sistem, ki omogoča generiranje lastnega glasbenega jezika in transcendiranje splošno sprejetega narativa glasbenika. Ne igramo več zvočne kode nekoga drugega oziroma kakšnega historično vzpostavljenega jezika, ampak govorimo »sebe« in generiramo svojo vsebino.

O zvočni kodi lahko razmišljamo kot o jeziku, ki ni zamejen s črkami, besedami, logično pojmovnim svetom, predispozicijami, slogovnimi zmožnostmi ali sposobnostmi tistih, ki poslušajo, da se razume medvrstične sporočilnosti. Ustreznice se prenesejo v drug medij, v zvok. Predispozicija za to pa je, da lahko kodiram pomen črke A v znak črke A oziroma pomen X v zvok X. V duetu in sekstetu se ti jeziki konsolidirajo v skupen jezik. Razvoj individualne kode seveda ni enodnevni postopek. Vsebina mojega nastopa s sekstetom pa bo pravzaprav razvoj in nadgradnja neke ustvarjalne skupnosti.

Ta pojem zajema precej široko množico pomenov, zato bi v našem primeru težko govoril samo o tem. Moj kriterij uspeha je, da identificiram svojo bit, pri tem pa ostajam strogo iskren v izražanju. S sekstetom na vajah ne vadimo, kot bi sicer vadili sami zase v nekih prostorih za vaje, ampak simuliramo celotna dela. S tem utrjujemo mentalno stanje, v katerem smo sposobni sinestetičnega doživljanja in procesiranja nekega impulza, ta pa je lahko vnaprej določen in kurira naše procese. Če ne bi imeli nabora vseh teh izkušenj, potem ne bi bilo simulacij iz različnih ontologij.

Impulz je lahko kar koli. Gre za točko zavesti, ko si dovolim, da sinestetično procesiram neki zunanji impulz, rezultat pa izrazim skozi zvok. Tako že sam proces postane navdihujoč in generira nove točke impulza. Ko enkrat zaženem to spiralo, se je vedno lažje poglabljati in intenzivirati te mentalne procese. O nečem se prepričam do te mere, da v to verjamem. Banalen primer: zraven mene je recimo zajec, ki se z mano že dve uri pogovarja o različnih debelinah zunanje celične plasti korenja… Bolj ko se mi uspe prepričati o tem in se ob tem navdahniti – kar lahko poslušalci prek mehanizmov empatije sodoživljajo –, toliko bolj svojo koncentracijo raznih hormonov v krvi peljem v želeno smer. Najbolj zanimivo pa je, da vsi ti procesi začnejo generirati nove procese. Če v živo igram zgodbo, se lahko ta sredi koncerta ključno spremeni. Z odra lahko odidem z docela nadgrajenim ali porušenim sistemom. Pri taki plastičnosti možganov je vse mogoče.

Med izobraževanjem sem spoznaval raznorazne klasične sisteme in notacije skladanja: klasične, avantgardne, jazzovske, kjer recimo izvajalci veliko rešitev sprejmejo v živo. Seveda lahko nekdo igra Bacha in skozi to glasbo izraža sebe, ampak jazzerji so v tem smislu naredili stopničko naprej, ker enostavno več odločitev prepuščajo sebi. Sam te meje potiskam še malo naprej. To ne pomeni, da če ne sledimo načinu dela in zapisom klasičnega skladatelja, ki sede piše v samoti, žrtvujemo kompleksnost ali potentnost. Spravimo pa možgane v takšno stanje, da informacije obdelujemo v živo in rezultate pošiljamo naprej. Kot klasično izobražen kontrabasist imam v tej metodologiji dela na voljo veliko več pikslov za izražanje, kot če klasične izobrazbe ne bi imel.

Projekt se je nanašal na komunikacijo z živalmi, moj vir informacij v živo pa je bil posnetek. Brane Zorman je skomponiral zaključeno delo s posnetki čričkov, sam pa sem ta signal v živo procesiral skozi svoj sistem: izvajal sem ga na kontrabasu in elektronsko procesiral. S celo svojo bitjo sem dejansko komuniciral s tem posnetkom, v simbolnem smislu pa je šlo za priznavanje enakovrednosti viru tega zvoka.