Za mednarodno javnost so v senci sobotne izmenjave po 35 zapornikov z vsake strani med Kijevom in Moskvo potekale lokalne in regionalne volitve v vseh 85 ruskih regijah, med njimi tudi na leta 2014 aneksiranem Krimu. Slednje je Ukrajina razglasila za ilegalne, pozvala prebivalce polotoka, naj na njih ne sodelujejo, zoper vodjo krimske volilne komisije pa spisala kazensko prijavo in objavila tiralico. Rusi so med drugim volili guvernerje v 16 regijah, v ducatu brez upoštevanja Krima pa regionalne svete, v Moskvi pa 45 mestnih svetnikov.
Test Putinove popularnosti
V normalnih političnih razmerah volitve moskovskega mestnega sveta ne bi pritegnile večje pozornosti niti v preostali Rusiji, kaj šele v svetu. A letošnje izbiranje lokalnih in regionalnih oblasti ni povsem običajno opravilo prav zaradi predvolilnega dogajanja v ruskem glavnem mestu s sporno izločitvijo kandidatov, ki so skušali izzvati Kremelj pred mnogo pomembnejšimi parlamentarnimi volitvami čez dve leti. Opoziciji pod vodstvom najbolj prepoznavnega političnega nasprotnika ruskega predsednika Vladimirja Putina Alekseja Navalnega niti s pravnimi sredstvi, niti z največkrat prepovedanimi protesti, ki so jim sledile množične aretacije in tik pred volitvami tudi obsodbe, ni uspelo spremeniti odločitve moskovske volilne komisije, ki je z razveljavitvami zahtevanih podpisov njihovim kandidatom onemogočila nastop na volitvah. Pri tem je obveljalo zakonsko pravilo, da se ne glede na zbrano število glasov zavrne kandidat, pri katerem komisija ugotavlja, da ni pravilno izpolnjenih deset odstotkov predvidenih podpornih obrazcev, večinoma pa je komisija ocenila, da so na njih ponarejeni podpisi, pri čemer niso kasneje upoštevali niti zagotovil podpisnikov, da določenega kandidata res podpirajo.
»Neodvisni« kandidati Kremlja
Nobenih tovrstnih težav niso imeli »neodvisni« kandidati Kremlja. Vladajoča Združena Rusija uradno ni nastopila z nobenim kandidatom, čeprav mu v tem primeru ne bi bilo treba zbirati podpisov, je pa finančno pripomogla svojim podpornikom, da so zbrali podpise za neodvisno kandidaturo. V večini primerov so jim bili tekmeci na hitro novačeni kandidati ruske komunistične partije, ki z njeno podporo niso potrebovali podpisov najmanj treh odstotkov (okoli 5000) volilcev volilnega okrožja, v katerem so nastopili. Kandidati stranke, ki na nacionalni ravni zapisuje le še okoli dvoodstotno podporo, so se resno znašli v volilni tekmi zaradi poziva Alekseja Navalnega Moskovčanom, naj »volijo pametno« oziroma kandidate, ki jih ni delegiral Kremelj, in tako pokažejo predsedniku Putinu, da izgublja njihovo podporo. Ta je sicer v javnomnenjskih raziskavah za njegove kolege na Zahodu še vedno visoka, okoli 60-odstotna, a opazno nižja, kot je bila dolga leta. Še bolj je presahnila podpora Rusov vladajoči Združeni Rusiji, ki je le še tretjinska oziroma najnižja v skoraj poldrugem desetletju.
Moskovske volitve še ne dajejo odgovora, kakšno bo tretje desetletje Putinove vladavine po izvolitvi novega sklica dume leta 2021, nekatere njegove poteze pa kažejo, da o zadnjem političnem dogajanju doma resno razmišlja. Njegova priljubljenost ne upada samo zaradi nekaterih neljubih, a nujnih potez, kot je bila, denimo, dvig upokojitvene starosti. K temu veliko prispeva osamitev Rusije od drugih evropskih držav in ZDA zaradi aneksije Krima in podpore separatistom na ukrajinskem vzhodu.
Prebijanje ledu z Ukrajino
V tej luči gre ocenjevati njegovo sobotno potezo, ki je bila očitno tudi predvolilna, z zamenjavo zapornikov s Kijevom, ki je naletela na pozitiven odziv v Washingtonu in Bruslju ter drugih zahodnih prestolnicah. Telefonski pogovor Putina s spomladi izvoljenim ukrajinskim predsednikom Volodimirom Zelenskim pa je spodbudil upanje, da se bo v zamrznjenih odnosih med državama po mnogih jalovih poskusih reševanja ukrajinske krize nekaj premaknilo. Moskva in Kijev sta medijsko zelo odmevno zamenjala 70 zapornikov, po 35 na vsaki strani, pri čemer so se v Kijev vrnili mornarji iz zajete ladje v Kerškem prelivu iz Črnega v Azovsko morje in filmski režiser in aktivist Oleg Sencov, aretiran na Krimu leta 2014 in v Rusiji obsojen na 20 let zapora zaradi domnevne teroristične dejavnosti. V Rusijo pa je Kijev med drugim poslal proruskega upornika Vladimirja Čemaka, menda eno ključnih prič v sestrelitvi malezijskega letala na letu MH17 leta 2014. Ukrajinski vojaki so ga aretirali junija, nizozemski preiskovalci so sicer uspeli opraviti pogovor z njim, niso pa uspeli preprečiti njegove izročitve Moskvi, ki naj bi z njo pogojevala celotno menjavo zapornikov.
