Natanko 72 stopnic vodi do edinega preostalega vhoda v podzemni labirint, ki ga je nemški okupator dal zgraditi v strogi tajnosti. Konec 1943 leta so morali vojni ujetniki skopati skoraj štiri kilometre podzemnih rovov zato, da se je nacistična proizvodnja za potrebe nemške Luftwaffe lahko nadaljevala tudi med silovitim zavezniškim bombardiranjem Maribora.
V skupini 15 radovednih odraslih in otrok, ki se je v soboto spustila v to temačno obdobje druge svetovne vojne, je bil tudi arhitekt in gledališki scenograf Marko Japelj. Je prišel pod Maribor iskat navdih za eno izmed prihodnjih gledaliških produkcij, ki jih bo soustvarjal? »Res je, da pri svojem službenem delu opravim tudi raziskave, vendar sem tukaj povsem zasebno,« je odgovoril Mariborčan in se spomnil anekdote. V enem izmed zavezniških letal je sedel tudi sloviti igralec Christopher Lee (1922–2015), znan po svoji upodobitvi grofa Drakule in Sarumana iz Gospodarja prstanov. »Lee je bil navigator na bombniku. Ko je bil leta 2011 gost na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru, se je spominjal, kako so bombardirali mariborsko železniško postajo. In se je za to opravičil.«
Delavci so se norčevali iz poskočnega nadzornika
V rovih, 15 metrov globoko pod površjem, je zmeraj hladno, termometer se ni povzpel nad 14 stopinj Celzija. Tla so blatno vlažna, s stropa visijo tanki sluzasti kapniki, kot gigantski smrklji. Po belo ometanih stenah so se ponekod ohranile čačke in poslikave, nekatere zelo žgečkljive. Očitno so se delavci radi norčevali iz nekega nadzornika Nahtigala. »Čeprav mu je bilo ime Slavček (nemško Nachtigall, op. p.) je bil očitno pravcati žrebec,« se je ob eni od karikatur muzala vodnica Barbara Izlakar.
Podzemni industrijski sistem leži na vzhodu Maribora, na Teznem. Tam je nemški okupator takoj po kapitulaciji Jugoslavije ukazal golosek velikega borovega gozda. Lokacija je bila idealna; zaradi električne energije iz hidroelektrarne Fala, neposrednega dostopa do železniške proge Dunaj–Trst in bližine tovarne aluminija v Kidričevem. Tovarna Flugmotorenwerke-Ostmark Gmbh je bila zgrajena bliskovito.
Tik pred koncem vojne, tako rekoč čez noč, so Nemci izpraznili tovarno letalskih delov, v kateri je na višku proizvodnje delalo skoraj 7000 ljudi, med njimi veliko prisilnih delavcev in vojnih ujetnikov. Dokumentacijo so odnesli s seboj. Kar je ostalo, je dobilo noge kasneje. Iz rovov se je zato ohranilo le nekaj zarjavelega gradbenega materiala in polizdelkov. Obstaja pa veliko ustnih virov, ki pomagajo v podzemlju Maribora poganjati časovni domišljijski stroj. Izlakarjeva zna obiskovalcem med drugim pokazati, kje je nemški nadzornik nekoč imel svojo pisarno v rovih. In povedati, da je bilo njegovi osebni tajnici bilo ime Hilda Fischer.
Ludvik Štelcer je pod zemljo začel delati januarja 1944. »Proizvodnja je potekala 24 ur na dan, v dveh delovnih izmenah. V rovih so jedli in spali. Delovne razmere so bile slabe, rove je pogosto zalila voda, vrtele so se glasne stružnice. Zrak je bil vlažen, prašen in zadušljiv, ker ventilatorji niso zmogli dovajati zadosti svežega,« je Mariborčanovo zgodbo povzela vodnica. »Leta 1945 je Ludvik začel sabotirati proizvodnjo. Zalotili so ga in ga postavili pred hitro sodišče. A je imel blazno srečo. Ker je primanjkovalo delavcev, so ga kaznovali zgolj z neizplačilom mezde. Ko so ga zatem hoteli mobilizirati v nemško vojsko, je pobegnil in se priključil partizanom.«
Nemškemu znanju bombe niso prišle do živega
Američani in Britanci so tovarno bombardirali kar devetkrat. Rovom bombe niso prišle do živega, proizvodnja pomembnega sestavnega dela letalskih propelerjev se je nemoteno nadaljevala. Ne zgolj zaradi njihove globine, tudi zaradi nemške iznajdljivosti. V zemljino, ki so jo nasuli nadnje, so namreč vmešali ostružke od proizvodnje. Ti so delovali kot nekakšna vzmet, ki je ublažila udarni val silovitih bombnih eksplozij na površju. Seveda pa nemško inženirsko znanje ni moglo spremeniti razpleta vojne.
Konec leta 1946 je jugoslovanska oblast preimenovala tovarno letalskih delov v Tovarno avtomobilov Maribor Tezno. Vzpon in propad največjega mariborskega podjetja, ponosa slovenske in jugoslovanske industrije, je dobro znan in že velikokrat podrobno opisan. V Tamu je kratko obdobje služboval tudi Dušan Lesjak, ki je kasneje postal vplivna osebnost na področju visokega šolstva. »Delal sem v oddelku za maloserijsko proizvodnjo, ki je bila podobno skrivnostna kot ta v rovih,« je 15 metrov pod površjem pripovedoval Lesjak. »V času nemirov na Kosovu smo sestavljali bojna vozila za policijo in vojsko.«
Vodenja izvaja zadruga Živo mesto
V Tamovi dobi so bili nacistični rovi vir pitne vode. Vstop vanje je bil dovoljen le z dezinficiranimi škornji. Po edinem ohranjenem vhodu se je v globino dnevno spuščal Tamov nadzornik vodnih črpalk. Osamljen je čemel v pisarni brez oken in sanitarij ter meril nivo podtalnice. Po steni si je speljal dolgo žico, da je ujel frekvenco radia Maribor. Po propadu Tama je službo izgubil tudi on. Črpanje industrijske vode je danes avtomatizirano.
V preteklosti so ljudje imeli različne zamisli, kako bi podzemno infrastrukturo gospodarsko osmislili. Od tega, da bi v njih gojili šampinjone, do tega, da bi uredili strelišče, vinsko klet in celo disko klub, je pred desetletjem poročalo Delo. Gorazd Bende, direktor Poslovno-proizvodne cone (PPC) Tezno, v kateri deluje 212 podjetij z več kot 3800 zaposlenimi, je lani sklenil, da rove odprejo širši javnosti. Vodenja skozi morbiden podzemni svet Maribora, ki se razprostira na površini 8512 kvadratnih metrov, izvaja zagnana ekipa turistične zadruge Živo mesto. Zanimanje za ogled je precejšnje.
