Odločitev novega britanskega konservativnega premierja Borisa Johnsona, da čez deset dni začasno zapre parlament, je sprožila ogorčenje številnih politikov, dva odmevna odstopa v konservativni stranki (vodje v lordski zbornici in vodje na Škotskem) ter množične proteste nasprotnikov (trdega) brexita po vsej državi. Johnson, ki trdi, da zapiranje parlamenta nima nobene zveze z brexitom, se danes ni oglasil, ampak je v ogenj poslal enega od arhitektov vladne nove strategije, s katero želi Britancem vsiliti izstop iz EU brez dogovora. To je vodja desnega krila stranke in novi vodja konservativcev v poslanski zbornici Jacob Rees Mogg, ki je igral glavno vlogo pri prihodu Johnsona na oblast.
Obtožbe o državnem udaru
Oba sta lahko slišala, kaj si o zapiranju parlamenta misli na tisoče protestnikov, ki so se zbrali pred parlamentom in vzklikali »državni udar« in »diktator«. Po njihovem je Johnsonova odločitev, da za pet tednov zapre parlament, čeprav je do brexitskega datuma (31. 10) manj kot devet tednov, povsem nedemokratična in tiranska. Eden vodilnih na protestu je bil novinar Paul Mason, ki je dejal, da ne gre za nič drugega kot za državni udar. »Vem, ker sem poročal o njih. Bil sem v Turčiji in bil sem v Keniji, ko so ukradli demokracijo. Bil sem v Grčiji, ko so ukradli demokracijo. Kar zdaj doživljamo, je tatvina parlamentarne ustanove in 400 let tradicije.« Eden od protestnikov je bil evropski poslanec Zelenih Scott Ainslie, ki je spomnil, da Johnson nima mandata za svoje početje: »0,19 odstotka prebivalstva (90.000 članov konservativne stranke, ki ga je izvolilo za njenega voditelja) mu je omogočilo zasesti premierski stolček. To je udar. Moramo ga ustaviti.«
Zdramitev uspavanih
Johnsonov cilj je jasen: parlamentu omejiti čas, v katerem bi lahko preprečil trdi brexit, krivdo zanj pa pripisati EU. To je posredno potrdil Rees Mogg. »Od odločitve EU bo odvisno, ali želi skleniti razumno kupčijo. Če bo vztrajala pri vazalstvu (Britanije), bomo odšli brez sporazuma.« Še bolj je to potrdil obrambni minister Ben Wallace, ki so ga posneli, ko je Johnsona postavil na laž. Dejal je, da bodo parlament začasno zaprli, da bi izpeljali brexit. Rekel je tudi, da je bil parlament »zelo dober pri izražanju tega, česa noče, grozen pa pri izražanju tega, kaj hoče«.
Mnoge Britance, ki jih je več kot triletni ponavljajoči se brexitski kaos uspaval, čeprav so glasovali proti izstopu iz EU in so zdaj še bolj prepričani, da ne more Britaniji prinesti prav nič dobrega, je Johnsonova sporna odločitev prebudila. Ogorčeni so in protestirajo. So pa tudi taki, ki ga hvalijo, ker je po treh letih kaosa nekaj naredil in ker res hoče izpeljati brexit. Zapiranje parlamenta je po njihovem demokratično, ker je večina glasovala za brexit.
Združena opozicija gre v dve bitki
Končno kolikor toliko združena opozicija pa je sprožila pravno in politično bitko. Cilj prve je blokada trdega brexita, cilja druge pa – že prihodnji teden – rušenje vlade v parlamentu in predčasne volitve še pred brexitskim datumom. Epilog brexitskega kaosa tako še ni napisan, a časa je zelo malo. Nekdanji konservativni pravosodni minister David Gauke, ki je nasprotnik izstopa iz EU, pravi, da utegnejo poslanci imeti edino in zadnjo priložnost za preprečitev brexita prihodnji teden, ko se vrnejo s parlamentarnih počitnic, do 9. septembra, ko naj bi parlament zaprli. To bo potem trajalo do 14. oktobra.
Finančni minister laburistične vlade v senci John McDonnel misli, da bo parlament našel pot za preprečitev trdega brexita, dodaja pa, da ne sme nihče podcenjevati tega, kako težko bo. Poslanci utegnejo poskusiti prevzeti nadzor nad dnevnim redom parlamenta in predlagati zakon, ki bi zahteval novo odložitev brexita, ali pa zrušiti Johnsonovo vlado z glasovanjem o nezaupnici. Vse bolj politično domišljavi Jacob Rees Mogg pa trdi, da so protesti poslancev proti zapiranju parlamenta ponarejeni. Najbrž hoče reči, da se je zadostna večina sprijaznila s trdim brexitom oziroma s tem, da ga ne morejo preprečiti.
