Davnega leta 1813 sta se rodila kar dva velikana opere 19. stoletja, v Italiji Giuseppe Verdi, v Nemčiji pa Richard Wagner. Če je bil prvi skromen človek, strasten kmetovalec in polnokrvni Italijan, je bil drugi muhav umetnik, ki mu je kralj Ludvik II., ki je bil njegov mecen, zgradil gledališče v Bayreuthu, namenjeno izključno uprizarjanju njegovih oper. Oba sta bila velika inovatorja kompozicije. Verdi je denimo izbrusil belcanto do potankosti, arije pa je pisal tako, da so mnoge ponarodele. Oba sta veliko pozornost posvečala libretom – Verdi jih je izjemno skrbno izbiral, Wagner pa jih je pisal kar sam. Bila sta zelo popularna že za časa svojega življenja.
Kljub priljubljenosti, ki jo je Verdi stopnjeval iz opere v opero, opera La Traviata, ki je na piedestal postavila lahkoživko Violeto, ob svoji premieri leta 1853 v beneškem teatru La Fenice, takrat obnovljenem že po drugem požaru (tretji, leta 1996, je zgradbo dokončno uničil in so jo praktično zgradili na novo), ni doživela burnih ovacij. Občinstvo je bilo šokirano zaradi »neprimernih« kostumov, sodobne zgodbe, pevcev, predvsem preobilne sopranistke Fanny Salvini Donatelli; opere preprosto niso razumeli. Pravo vrednost ji je javnost dala šele leto pozneje, v drugem beneškem gledališču, nato pa je zelo kmalu zasedla vse evropske operne odre in zaradi »ognjemeta čudovitih melodij« dosegla večno slavo. Pri nas so jo prvič uprizorili nemški glasbeniki leta 1867 v Ljubljani, torej le nekaj let po praizvedbi.
La Traviata se dogaja v Parizu in okolici leta 1840. Kurtizana Violeta gosti pariško smetano, ko med gosti spozna Alfreda Germonta. Zaljubita se, a Violeta omahuje med ljubeznijo in svobodnim življenjem. Odloči se za ljubezen, takrat pa se vplete Alfredov oče, zato Violeta na njegovo željo Alfreda zapusti; razloga za svoj odhod svojemu ljubimcu ne pojasni. Trpljenje, ki sledi, in razuzdano življenje, ki ga živi, jo pripeljeta na smrtno posteljo. Ko dobi pismo starega Germonta, ki zdaj ne nasprotuje več tej ljubezni, se še z zadnjimi močmi uredi, da pričaka Alfreda. Po pariških ulicah ravno poteka karneval, in ko Alfred prihiti, se mu Violeta vrže v objem in umre.
Verdi je kot vedno dolgo časa skrbno izbiral libreto. Ko pa se je odločil za libreto Francesca Maria Piave, ki je nastal po romanu Dama s kamelijami Alexandra Dumasa, je opero spisal v šestih tednih. Zgodba ga je zelo prevzela kljub resnim pomislekom njegovih prijateljev, saj prostitutke do tedaj v operah niso imele osrednjih vlog. Kako trdo je delal, priča tudi podatek, da se je libretist celo preselil na Verdijevo posestvo Santa Agata, da sta skupaj popravljala in dopolnjevala besedilo.
Iz opere v opero boljši
La Traviata sodi v skladateljev trojček njegovih najbolj priljubljenih oper, kjer sta še Rigoletto in Trubadur. Pozneje je ustvaril še drugi veliki trojček z deli Ples v maskah, Moč usode in Don Carlos. Po teh operah so šele nastali Aida, sloviti Requiem ter zadnji veličastni in najzrelejši operni deli Othello in Falstaff. Slednjega je spisal po libretih A. Boita in strnil vse dotedanje znanje, kar je sam poimenoval drama per musica.
Ve pa se, da Verdi kakšne opere tudi ni dokončal. Uglasbil je tri Shakespearove mojstrovine, Macbetha, Othella in Falstaffa, nadvse pa si je želel spisati še opero o Kralju Learu. Preizkusil je nekaj libretov, napisal nekaj skic in razmišljanj, nato pa vse skupaj uničil. Ko je leta 1901 umrl, ga je na zadnji poti pospremilo več kot 100.000 Milančanov, čez tisoč pevcev, ki jim je dirigiral Arturo Toscanini, pa je prepevalo mogočni zbor iz Nabucca.
