Roščićev življenjepis je gotovo izjemen: študiral je filozofijo in muzikologijo, doktoriral iz Adorna, torej predstavnika »levičarske« frankfurtske šole, bil novinar, ki je pokrival popularno glasbo, postal direktor avstrijskega »tretjega« radijskega programa Ö3, državnega specialista za pop, nato pa je presedlal v vodenje diskografskih založb za klasično glasbo: najprej obeh »velikih«, Deutsche Grammophon in Decca, združenih v mega medijski koncern Universal, nato še konkurenčne hiše Sony. V tem času je mimogrede sodeloval še kot žirant v šovu za mlade talente.
Roščićeva kariera je zaznamovana s strmim vzponom in zaporedjem izjemnih in vplivnih vodstvenih mest. Hkrati tudi z jasnim spreminjanjem kulturne krajine – prav v času njegovega vodenja so glavne založbe za klasično glasbo vse bolj jasno prevzemale marketinške in nato tudi vsebinske modele iz industrije popularne glasbe. Na ovitke plošč so se preselili mladi, v videzu do potankosti dizajnirani glasbeniki, videz in mladost sta dobila prednost pred vsebino, snema se samo še najbolj zožen železni repertoar, ki se ga dopolnjuje z na videz novim žanrom, imenovanim crossover. Prav slednji termin označuje celotno Roščićevo zgodbo: adornovec, ki se ukvarja s popularno glasbo, menedžer založbe s klasično glasbo, ki prevzema strategijo popularnih medijev, in končno operni direktor, ki obljublja, da bo ustvaril Državno opero 4.0. Slednje zveni sila posodobljeno, kar pomeni, da je pričakovati, da bo Roščić hitro pretočil svoje založniške ideje v opero in jo nato resetiral, da se bo tako prenovljena v novih barvah vklopila v aktualno sedanjost.
Svojo bojazen, kakšne bodo posledice takšne prenove, si bom v nadaljevanju dovolil predstaviti v obliki analogije z osebno, turistično izkušnjo.
Kot navdušen pristaš kampiranja sem v zadnjih letih z družino odkril nekakšen taborniški raj. Kampiranje je v porastu, kar pomeni, da so romantični dnevi kampiranja končani – svoje natančno označeno mesto, parcelo, si je treba danes rezervirati tudi leto dni vnaprej, kar seveda ubija idejo nomadstva, sproščenosti in kampiranje ostro izenačuje z vsemi drugimi turističnimi aranžmaji. A uspelo nam je odkriti oazo – kamp Borik pri Zadru. Kampirali smo lahko ob robu urbanega središča, a hkrati v povsem naravnem okolju gostega borovega gozdiča. Kamp je bil vedno skoraj povsem prazen, izbrati poljubno velik prostor s pogledom na morje je bilo mala malica, rampo je odpiral stari šepajoči barba, ki ni gledal identifikacijskih papirjev, temveč je vse goste poznal in z njimi še kakšno razdrl, cene so bile smešno nizke, stranišča bazična, a čista. Receptor me je pred leti pobaral, ali sem bil že kdaj prej v kampu, in moral sem priznati, da že, a pred štiridesetimi leti, in odgovor je bil značilno samoironično dalmatinski: »E, pa dobro! Ništa se nije promijenilo.«
Reset 2019 ali Kampiranje 4.0. Lastnica celotnega turističnega kompleksa je že dolgo avstrijska turistična družba Falkensteiner, ki se je zdaj odločila, da prenovi kamp v novo delux destinacijo. Začutili smo jo že na recepciji – nič več pregovorne dalmatinske razpuščenosti, ki lahko nervira ali pa je nalezljivo simpatična, temveč osebje v uniformah. Samotnost so zamenjale tri dolge kolone nervoznih turistov, ki so se med drugim pritoževali, da ni sence. Ni sence? Borov gozdiček, halo? In izvemo: česar ni vzela prenova, je dokončalo neurje. Okus po naravi je samo še začimba – na območje celotnega kampa so nasuli pesek, dreves je ostalo le za vzorec. V novih sanitarijah so ploščice zamenjale lesene obloge, ventile na pipah gumbi in elektronika, praktično vsak prostor pa je opremljen z velikimi zasloni, tako da je bilo na otroškem stranišču ves čas mogoče spremljati program z risankami, ki so ga sicer tu in tam prekinjale epizode nanizanke Baywatch in posnetki zibajočega se prsnega koša Pamele Anderson. Pozabiti ne gre na avdio opremo, glasba – nekakšen new age ali pa elektronske priredbe klasike, torej crossover – nas je spremljala tudi na straniščni školjki. Dostop do morja je bil omejen z visoko ograjo, kar je dajalo vtis turističnega koncentracijskega taborišča. Kdor ni hotel riniti do morja skozi vrata, ki so se odpirala s pomočjo zapestnic, je užival v bazenih, postavljenih deset metrov proč od morske obale, kjer je bila tudi restavracija, ki se je šibila od ponudbe tipa zrezek na zelenjavni posteljici s krompirjevo peno, servirano na leseni deski. Seveda je kamp ponujal tudi otroško animacijo, katere vrhunec je bil večerni disko z nemški otroškimi pesmicami in dramatično pripravljenim zaključkom, obiskom maskote kampa, Falkyja. Ne, Falky ni, kot bi človek pričakoval, kak delfin, morska zvezda, morski ježek, temveč v skladu z nemško etimologijo sokol, torej maskota, odeta v težak, debel kostum, ptič alpskih višav.
Bo podoben Roščićev globalizirani crossover: bomo poleg avstrijskega morja dobili ameriško opero? Upe tokrat polagam v »napačnega« konja – prislovično konservativni Dunaj.
