Pred osmimi leti sem se v Vilni udeležil muzikološke konference, ki je bila namenjena osemdesetletnici največjega litovskega skladatelja Broniusa Kutavičiusa (1932). Potovanje v neznano deželo – tako v geografskem kot tudi »muzikološkem« pogledu – mi je presenetljivo odprlo številne povsem nove uvide. Prvo presenečenje je prineslo seznanjanje z glasbo Kutavičiusa, ki se je zdela v nekaterih segmentih nenavadno podobna glasbi slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča – ne povsem v materialu in tehniki, temveč v osnovni zavezanosti mističnemu, naravnemu, magičnemu, oddaljeno nacionalnemu, v povezovanju ritualnega in modernističnega. Takšne podobnosti so bile še toliko bolj osupljive, ker skladatelja nista poznala glasbe drug drugega, kar je v meni sprožalo vprašanja, od kod vendarle izvirajo tako močne vzporednice. Enako močan vtis pa je name konferenca napravila tudi zaradi večernih koncertov, na katerih se je v res razkošni maniri slavila Kutavičiusova glasba, na koncertih je bil prisoten celo tamkajšnji minister za kulturo, ki je podelil skladatelju visoko državno odlikovanje. Skratka, najvišji državni in kulturni deležniki so se z dejanji in organizacijo globoko priklonili »svojemu« umetniku.
Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem pomislil, da se približuje podobno okrogla obletnica Lojzeta Lebiča in tudi drugega velikana Vinka Globokarja. Ker sem bil še pod v...
Zdaj že ne more biti dvoma, da bo koronakriza v prelepi slovenski domovini izredno močno zaznamovala kulturo. Toda virus krepi predvsem tisto, kar o...
Zdaj ni več nobenega dvoma – zanimanje za klasično glasbo strmo upada. V naši državici še nekoliko hitreje kot drugod po srednji Evropi, kjer je bila...