Mineva natanko petnajst let, odkar se je po prenovi ponovno odprla Stara mestna elektrarna – toda ne več kot prostor, namenjen proizvodnji električne energije, temveč kot oder za sodobne (zlasti scenske) umetnosti. Njeno drugo življenje se je leta 2004 začelo ravno s festivalom Mladi levi, kjer so se odločili, da obletnico primerno proslavijo – med drugim na vzhodnem zidu elektrarne, ki razmejuje Kotnikovo ulico od še vedno delujoče transformatorske postaje.
Rdeča nit umetnosti
K sodelovanju so povabili vizualno umetnico Uršo Vidic, ki se je sicer uveljavila v različnih vizualnih medijih, v zadnjih letih pa deluje predvsem kot gledališka scenografka. »Imela sem povsem proste roke pri odločitvi, kaj bom naredila, želeli so si le, da bi se pri tem nekako navezala na obletnico Stare elektrarne,« pojasnjuje. »Pri snovanju instalacije sem izhajala iz določil samega prostora: gre za steno z gosto nanizanimi navpičnimi robovi, ki me je v formalnem pogledu napeljevala k vertikalni usmeritvi.« V vsebinskem pogledu pa je bilo seveda glavno vprašanje, kako z izbranim motivom zajeti raznolikost vsega, kar je v desetletju in pol gostila Stara elektrarna. »Kot skupni imenovalec predstav, performansov, okroglih miz in vseh drugih dogodkov skozi ta čas sem prepoznala besedo – in beseda je v resnici skupek črk oziroma glasov.«
Tako se je odločila, da na zid v velikem formatu izpiše besedo »svoboda«, in sicer v obliki abecede zvoka oziroma z zapisom zvočnega valovanja, ki nastane ob njeni izgovorjavi – pri čemer so amplitude posameznih glasov izrisane z imeni vseh umetnikov, ki so nastopali v elektrarni. »Svoboda je danes vse bolj ogrožena vrednota, ki pa je tako v jedru umetniškega ustvarjanja kakor človeškega bivanja sploh,« meni. Na to na svoj način opominja tudi azilni dom, ki stoji na nasprotni strani ulice. »Za svobodo izražanja se je treba nenehno bojevati; to pa je tudi tisto, kar vztrajno počne umetnost in kar je skupno vsem projektom, ki so se tu zgodili.« Konceptualno premišljena intervencija je tako hkrati tudi poklon samim ustvarjalcem in prizorišču.
Od slik k scenografiji
Urša Vidic je končala študij slikarstva na ljubljanski ALUO, kjer je leta 2008 tudi magistrirala, toda kmalu se je začela ob slikanju ukvarjati tudi z videom ter s snovanjem objektov in instalacij. »Rada raziskujem in nisem se želela omejiti le na eno področje; čutila sem tudi, da lahko v širšem razponu pristopov veliko bolje izrazim, kar želim.« Zadnjo samostojno razstavo, Glassworks, je imela leta 2016 v galeriji Kresija, od takrat pa se pretežno posveča gledališki scenografiji. Kot priznava, se je vanjo v resnici usmerila zaradi preživetja, čeprav jo je gledališče od nekdaj pritegovalo, vedno pa ji je bilo blizu tudi raziskovanje prostora. »V tistem času so moji projekti že postali nadvse časovno in izvedbeno zahtevni, hkrati pa zgolj z vizualno umetnostjo nisem mogla preživeti,« pove. Najprej je delala kot asistentka scenografa Branka Hojnika, za katerega poudari, da je bil vrhunski učitelj. »Glede na znanje, ki mi ga je predal, si ne bi mogla predstavljati boljše šole.«
Postopoma je začela dobivati samostojna naročila, ki jih je bilo vse več – doslej je delovala v večini slovenskih gledališč, do konca leta jo čaka še šest premier. »To je zares veliko, včasih bi raje kakšno ponudbo zavrnila in delala manj, toda honorarji spet niso tako visoki, da bi se ravno izogibala delu.« Ugotavlja, da se je vmes v scenografijo in proces gledališkega ustvarjanja naravnost zaljubila. »Zdaj sem povsem potopljena v to,« se nasmehne. »Morda bo v prihodnosti spet kdaj prišel čas, ko se bom vrnila k izražanju svoje individualne poetike v samostojnih projektih, trenutno pa denimo slikarstvo vidim kot nekaj povsem intimnega, nekakšen privilegij, ki si ga privoščiš čisto sam zase.«
