Res vse zdravstvene ustanove ne poslujejo z izgubo. Toda ali res tiste, ki ne poslujejo z izgubo, delajo vedno in samo dobro? S finančnega stališča morda, vprašanje pa je, ali tudi s strokovnega. Čeprav izraz ni primeren, ga bom ponovno uporabil, ker ponazarja dejanske razmere. Dobršen del zdravstva Ljubljane in širše okolice se šlepa na račun UKCL. Nemalokrat sem na urgenci in v specialističnih ambulantah Poliklinike doživel, kako se je UKCL izkoriščalo za dokaj banalne storitve (na primer nekatere preiskave, kot so RTG, UZ, osnovne laboratorijske preiskave, oskrba lažjih poškodb itd.). Samo kot primer. Nemalokrat sem doživel, da so prišli bolniki na delovni dan (!) na urgenco samo na RTG-slikanje prsnih organov. Odgovor na vprašanje zakaj je bil vedno podoben. Enkrat je bil vzrok odsotnost osebja, drugič okvara aparatov, ki jih je v Ljubljani več deset, in še bi lahko našteval. Tudi bolniki so mi pogosto rekli, ko sem jih vprašal, zakaj so prišli na urgenco, čeprav ni šlo za urgentno stanje: »Kar pojdite na urgenco, tam vas bodo takoj in natančno pregledali!« Ne mislim na nikogar kazati s prstom, ker se bo že vsak našel v tej trditvi. Vendar tako je bilo in verjetno je še danes tako. Pomenljivo pa je, da večina zdravstvenih domov, kolikor je meni znano, posluje pozitivno, UKCL pa ima stalno milijonske izgube. In to je problem lastnika in plačnika ter ne UKCL. Če bi država, od katere stalno nekaj zahtevamo, hotela povečati prispevno stopnjo za zdravstvo ali na neki drug način povečati prispevke (tudi s participacijo za nenujne preglede ali hotelski del uslug v bolnišnicah), bi to znatno zmanjšalo izgube bolnišnic.
Da je načrtovanje v zdravstvu težko in pravzaprav stalnica pri financiranju, ni nič novega. Nekoč mi je predstojnik klinike za ginekologijo in porodništvo dejal, da proti koncu leta pridejo v absurdno situacijo, ko bi morali vsem porodnicam narediti carski rez, da bi izpolnili plan. Seveda tega niso storili. Namesto da bi bili za to nagrajeni, so bili finančno prikrajšani in dobili plačano le dejansko število opravljenih posegov. Trditev, da bi bolnišnice namenoma opravljale storitve, ki so bolj donosne, je absurdna in izraža nezaupanje v stroko, saj bi tako ravnanje z ustreznim strokovnim nadzorom hitro ugotovili.
Ni korektno, da so zdravniki tisti, ki so strelovod za prenašanje slabe volje bolnikov in zahtev po napotitvah na številne preiskave. Za zdravnika je pomemben zgolj odnos med njim in bolnikom, stvar zavarovalnice pa je razmerje med njo in bolnikom. Povsod, kjer je zavarovalniški sistem normalno razvit, so zavarovalnice tiste, ki diktirajo porabo denarja, in to urejajo neposredno z zavarovanci, bodisi z večanjem prispevne stopnje bodisi s krčenjem pravic ali nekaterimi ugodnostmi, podobno kot pri drugih zavarovanjih. In to zavarovalnice že delajo.
Nekaj podobnega se dogaja s financiranjem bolnišnic. Če bolnišnica nima (ali ne sme imeti) nobenega vpliva na priliv novih bolnikov, potem naj plačnik bolnikom pojasni, da so pač možnosti omejene, ne pa da prenaša to odgovornost na izvajalce. Samo število internističnih bolnikov se vsako leto poveča za nekaj odstotkov. Razloge za to poznamo, a na to kot družba sploh nismo bili pripravljeni. Dobro imamo organizirano zdravstveno varstvo za čas pred rojstvom pa vse do upokojitve, za tretje življenjsko obdobje, ko je zbolevanje najbolj pogosto, pa je najslabše poskrbljeno. Vzroki so številni, od večjega števila starejših ljudi z več kroničnimi boleznimi do boljše ozaveščenosti. Zgovoren je podatek, da se je število napotitev na specialistične preglede od leta 1991 do 2003 povečalo za 300 odstotkov. Kaj je logična posledica, če zavarovalnica ne more plačati vseh pregledov? Podaljševanje čakalnih dob in večje izgube.
Vsakomur, ki se le nekoliko spozna na financiranje zdravstva, je jasno, da je izguba slovenskih bolnišnic predvsem posledica povečanega obsega dela in s tem povezanimi večjimi materialnimi stroški, so pa razlogi za to verjetno še drugi, v kar se pa ne bom spuščal. Če plačnik zdravstvenih storitev ne more plačati toliko, kot »porabijo« bolniki, bo nezadovoljstvo tako pri uporabnikih kot izvajalcih zdravstvenih storitev tlelo še naprej in se še stopnjevalo, kar bomo občutili vsi.
Zato pustimo bolnišnicam delati to, za kar so namenjene in ob podpori, ne vtikanju politike, se bodo sposobna vodstva sama izkopala iz izgub in znala najti prave rešitve, zakonodaja pa se mora prilagajati vedno novim zahtevam. Pozabimo pa na reformo, ker ta ni niti potrebna niti je nismo sposobni izpeljati.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
