Vse se je začelo konec 80. let z Novolesovimi kanuji na Krki. »Vsi smo se vozili z njihovimi kanuji. A ko smo šli v zgornji del reke, so bili kanuji zaradi jezov precej neprimerni, veliko je bilo prevračanj. Pa smo prišli na idejo, da bi kupili gumijasti čoln,« začne skoraj 30-letno zgodbo o svetovnem športnem fenomenu Andrej Petkovič, predsednik Rafting kluba Gimpex Straža. Ko so na Krki junija 1990 gostili mednarodno prireditev Štiri reke, so od češke ekipe kupili prvi gumijasti čoln in hokejske čelade.
Začetki pred tremi desetletji
Devet zanesenjakov se je poleti v povprečju dvakrat z raftom spustilo po mirni Krki. A ko so avgusta 1990 v časopisu prebrali, da je v Avstriji mednarodna tekma, so na hitro vzeli čoln, čelade in vesla, ki jih je doma izdelal oče enega od tekmovalcev, in se odpeljali proti reki Isel pod Velikim Klekom. »Ko smo si zjutraj ogledali reko, ta ni bila nič večja kot naša Krka. Toda ko je začelo sonce pritiskati, se je topil sneg z Velikega Kleka in voda je začela hitro naraščati. Okoli enih popoldne je bila že popolnoma divja. Bili smo precej prestrašeni,« se danes z nasmehom spominja Petkovič. »Na srečo je reka široka, odprta in ni nevarna. Večkrat smo se vrnili nanjo. Poleg Krke in Tare je zame Isel še danes ena najlepših evropskih rek za rafting.«
Kako uspešni so bili na prvi tekmi? »Mislim, da so nas na koncu celo diskvalificirali. Bila je kombinacijska tekma s 14 kilometri spusta, kjer je bilo treba na koncu odpeljati še pet vrat slaloma. Nismo jih, ker nismo znali. Ampak smo se zabavali.« Na tekmovanju so srečali tudi Janeza Valanta, ki velja za začetnika raftinga v Sloveniji, in ekipo iz Radovljice ter se dogovorili za ustanovitev slovenske rafting zveze, istega leta so registrirali tudi rafting klub Straža.
Konec marca 1991 so straški raftarji že organizirali državno prvenstvo na Krki, dobili so tudi prve sponzorje. Poleti 1992 so odšli na prvo turo po evropskih rekah, čeprav marsikje spet niso vedeli, v kaj se spuščajo. »Danes je seveda situacija bistveno drugačna. Takoj ob ustanovitvi zveze so se začela izobraževanja in razmišljanja o varnosti,« doda Petkovič.
Treningi šestkrat na teden
Ko so bili po letu 2000 večkratni svetovni prvaki Bobri že malce v zatonu, so Stražani kupili njihovega najboljšega veslača in prevzeli slovenski primat. Do leta 2007 so bili, pravi Petkovič, ves čas blizu svetovnega vrha, a nekaj je manjkalo. Klub so postavili na nove temelje in okrepili ekipo. Že leta 2008 so padle prve kolajne na evropskem prvenstvu, od leta 2011 pa neprekinjeno krojijo svetovni vrh, najprej s člansko, v zadnjih letih predvsem z ekipama do 19 in do 23 let. Zadnja večja uspeha sta lansko svetovno prvenstvo v Argentini, od koder so se vrnili kot svetovni prvaki v sprintu in s skupno tretjim mestom, prejšnji mesec pa so z evropskega prvenstva na reki Vrbas v Bosni prinesli osem zlatih, srebrno in bronasto medaljo ter v kategoriji tako mladincev kot mlajših članov osvojili skupni naslov evropskih prvakov.
Fantje trenirajo šestkrat na teden. Njihovi treningi so večinoma v telovadnici, fitnesu ali na prostem, občasno seveda tudi na Krki, pojasni Jan Avsenik, kapetan ekipe do 23 let. Ob koncih tedna in pred tekmami se odpravijo na bolj divje vode, najraje v Avstrijo, Bratislavo, Prago, Solkan. Vsi tekmovalci v straški ekipi izhajajo iz domačega kajakaškega kluba. »Fantje morajo imeti neko osnovo v kajaku, s čimer pridobijo razumevanje tehnike, vode,« doda Avsenik. Letos je aktivnih devet tekmovalcev, ki sestavijo ekipe za obe starostni kategoriji. Trenirata jih dva trenerja.
Svetovni fenomen iz majhne Straže
Kot dodaja Petkovič, v ekipnih športih včasih »kemija« med fanti prinese več kot zgolj šest vrhunskih posameznikov. »Kot večkrat rečem, najprej moraš imeti tekmovalce z željo, pa vodstvo kluba, ki diha skupaj s fanti in jim omogoči v danih razmerah najboljše treninge, nato podporo lokalne skupnosti in podjetij. In seveda navijače. Da gre v Argentino iz Straže z nami 30 navijačev in da pridejo slovenski Argentinci na tekmo iz Buenos Airesa 3000 kilometrov daleč v divjino navijat za nas – to je tisto, kar nam da pravo potrditev.«
Klub se financira iz razpisov lokalnih skupnosti, s pomočjo sponzorjev, tretjino denarja pa predstavljajo turistične vožnje z rafti po Krki in izposoja čolnov. »Vedno delamo s toliko denarja, kot ga imamo. Če se nam ne izide, pač ne gremo na tekmovanje. Klub mora imeti zdrave temelje,« doda Petkovič.
