Možakar se je šel nato poslovneža. Nekje na Balkanu naj bi razsvetljeval ljudi z inovativno rejo in trženjem piščancev, a se, bral sem tamkajšnje zapise, tudi to ni kaj prida obneslo. Ravno smo si oddahnili, pa nam ga je na javno sceno – z novimi in za zdravo pamet spet žaljivimi domislicami – tokrat naplavila naša zverjad, ki brez vsakršnega sramu krvoločno posega po dobrotah, ki jih prostodušno, in seveda s kar najmanjšimi stroški, nastavljamo vsepovsod po Deželi.
Sicer pa, koga vse so nam ti duhovno degradirani časi demokratično naplavili! Doma in v svetu. Preveč jih je, da bi jih zmogel našteti, pa mednje niti ne štejem onega ruskega vlastodržca, saj ni proizvod parlamentarne demokracije. Čeprav bi se znal komu sem ter tja zmotno videti celo za kanček razsodnejši. A to pač ne sodi v natovsko vrednostno matrico.
Zame tovrstni »ša-la-la« politiki niti niso največji problem, vsak skrbi pač za svojo tržno nišo, plašita pa me nevednost in preproščina tistih, ki stavijo nanje. Pa četudi jih je pri nas le za 1,6 odstotka od statistično relevantnega vzorca volilcev, drugod v sosedstvu in po svetu pa že grozljivo preveč.
Razsvetljenstvo je naše edino upanje.
Josip Meden, Ljubljana
