Poletne počitnice so nekaj samoumevnega. Skoraj za vse. Tudi to, da se nas večina zapodi zunaj naših meja. Tam pa se zgodi neverjeten preobrat. Namesto da bi uživali in srkali vse, kar nam ponuja tujina, se nas poloti neka melanholija. Še več, kar jeza. V oči bodejo napake in kopičimo nezadovoljstvo. Ves čas smo v coni primerjanja. Prevelika gneča, popolna neurejenost, umazanija in svinjarija celo v morju, zasoljene cene, neprijaznost… Komaj čakamo, da se vrnemo v ta neokrnjeni slovenski raj. Res, od tam zunaj je domača gruda obljubljena dežela. In pripravljeni smo vsakemu, ki ima pet minut časa, razlagati o njenih lepotah. Njeni odprtosti. Njeni prijaznosti. Njeni zelenosti. In zraven jim damo še nekaj linkov spletnih strani, kjer je Slovenija ali kakšen njen kraj med deseterico najboljših. Tam zunaj se nam tudi papagajsko ponavljanje župana glavnega mesta, da je to najlepše mesto na svetu, ne zdi več tako bedasto.
Zadnje vračanje je bilo šokantno. Skoraj me je kap. Prvo, kar je ugledalo moje oko, je bil velik obcestni plakat. Ja, ti plakati te po odsotnosti najprej spomnijo,...
