Podnebne spremembe so ob vseh skrbeh za naravno in družbeno okolje, ki jih ameriški predsednik Donald Trump ne priznava, odprle tudi vrata do še neraziskanih naravnih bogastev pod izginjajočim večnim arktičnim ledom. Novica, da se nepremičninski magnat v Beli hiši zanima za nakup avtonomnega danskega otoka Grenlandije, zatorej ne zveni kot poletna časopisna kumarica, ampak kot novica, ki razgiba domišljijo poslovnežev, če ne bi bila omejena z nekaterimi objektivnimi dejstvi.
Morda najpomembnejše je, da je prodaja državnih ozemelj vsaj v večjem obsegu zgodovinsko preživeta, prav neverjetno bi bilo, da bi Danska ponovila rusko napako s prodajo Aljaske, ker Grenlandija ni le zamrznjen otok na koncu sveta, glede na njen avtonomni status pa kraljevina Danska z njim ne more mešetariti brez soglasja okoli 55.000 tamkajšnjih prebivalcev, večinoma Inuitov. Seveda velja tudi obratno, sami Grenlandci se ne morejo nekomu prodati brez danskega privoljenja.
Zgolj šala ob kosilu?
Wall Street Journal, ki je prvi poročal o Trumpovem zanimanju za Grenlandijo, je navajal, da bi lahko ameriški predsednik o tem danske oblasti pobaral med septembrskim obiskom in da se je o možnostih nakupa pogovarjal s svetovalci med več kosili, o katerih sta za časnik spregovorila neimenovana vira. Spomladi letos pa naj bi možnost nakupa povezal z danskimi finančnimi težavi pri vzdrževanju oddaljenega ozemlja, a ni bilo jasno, ali se z vprašanjem, kaj si omizje misli o tem, zgolj šali ali sprašuje resno.
Pri sedanjem ameriškem predsedniku je možno oboje, sta pa zato že dva pred njim povsem resno razmišljala o nakupu zaledenelega otoka, ki je z dobrima dvema milijonoma kvadratnih metrov za celo Italijo večji od Aljaske, ki so jo ZDA od Rusije leta 1867 kupile za tedanjih 7,2 milijona dolarjev. Prav v tistih letih je ameriško zunanje ministrstvo posel z Grenlandijo predlagalo predsedniku Andrewu Johnsonu, navajajoč njen strateški položaj in bogate naravne vire, a se iz tega ni izcimilo nič uradnega. ZDA je nekoliko kasneje bolj zanimala pridobitev tedanje danske kolonije Vzhodne Indije, ki so jo kot današnje Deviške otoke uspešno odkupile leta 1916 za 25 milijonov dolarjev v zlatu po neobveznem referendumu na Danskem, pri čemer se prebivalstvo na karibskem otočju ni imelo pravice odločati o svoji usodi.
Resna ponudba za nakup Grenlandije pa je iz Washingtona prišla po drugi svetovni vojni iz administracije Harryja Trumana, ki je zanjo Danski ponujal 100 milijonov dolarjev. Tedaj so imele ZDA že vojaško oporišče daleč za polarnim krogom na otoku in 1524 kilometrov od severnega tečaja, kjer domujejo še danes pri Qaanaaqu, kamor so Američani prisilno preselili lokalno prebivalstvo iz Pituffika in Dundasa na vrhuncu hladne vojne v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Grenlandci: Nismo naprodaj
Pisanje WSJ in njegovo povzemanje v vodilnih svetovnih medijih je naletelo na takojšen odziv na Grenlandiji in Danskem. »Grenlandija je bogata z naravnimi viri, kot so rudnine in najčistejša pitna voda in led, ribja zaloga, obnovljiva energija in nove možnosti za avanturistični turizem. Smo odprti za posle, a nismo naprodaj,« je prek socialnih omrežij sporočilo grenlandsko zunanje ministrstvo. To je ponovil tudi predsednik tamkajšnje vlade Kim Kielsen, Soren Espersen, tiskovni predstavnik populistične danske ljudske stranke, pa je bil bolj neposreden. »Če res razmišlja o tem (nakupu Grenlandije), potem je to dokončen dokaz, da se mu je zmešalo,« je dejal za Trumpa na danskem nacionalnem radiu. Oglasil se je tudi bivši ameriški veleposlanik na Danskem Rufus Gifford (2013–2017), ki je na twitterju zapisal: »O ljubi bog. Za nekoga, ki ljubi Grenlandijo, ki je bil tam devetkrat v vsakem kotičku in ki ceni prebivalce, je to popolna katastrofa.«
