Sliši se čudno. Tako v torek ponoči v Trondheimu kot v sredo popoldne v Mariboru. Če so pa izpadli. Z identičnim rezultatom in (pre)podobno prejetimi goli so z Rosenborgom izgubili še drugič. Tri ena, skupaj šest dva. Šest. Dva. Pa je tudi Zlatko Zahović videl veliko pozitivnega. Sliši se čudno. Morda zato, ker je. Kako je lahko Maribor po lastni oceni »bil videti super«, če je pa izpadel iz boja za ligo prvakov, da ga zdaj, prvič že v četrtek, za evropsko ligo čaka Ludogorec? Žreb, ki ga je Zahović označil za slabega. Vprašanje zato ni, kako je to lahko čudno. Pravo vprašanje zanje je, zakaj ni čudno. In v Ljudskem vrtu že imajo odgovor(e).
Eno takih »zakaj« vprašanj je, kam bi Darko Milanič, ki je Maribor dvakrat vodil v evropski ligi in enkrat v ligi prvakov, uvrstil sedanji kader. »Glede na to, da smo prejeli deset golov v štirih evropskih srečanjih, nam nekaj manjka. Moštvo ni tam, kjer bi moralo biti.« Vsaj v tem se strinjajo tako v Ljudskem vrtu kot navijači, novinarji in komentatorji. Ter igralci. Svoje je spet pristavil izkušeni domači Martin Milec. Na Norveškem je navedel pozitivne plati, obžaloval, da niso zadeli že prej, toda (samo)kritik ni skrival. »V nobenem primeru ne moreš pričakovati, da boš napredoval, če prejmeš šest zadetkov na dveh tekmah. Včasih se nam to ni moglo zgoditi.« Razlika, ki je tudi za Milca zrela že skoraj za nostalgijo. »Tega, kar smo znali takrat, ko smo se postavili v trden blok in držali nadzor, zdaj ne vidim. Kar nas je krasilo tedaj, nas zdaj ne krasi.«
»Bili so boljši,« je športno priznal Zlatko Zahović. Najbolj je skelelo, kot je poudaril tudi sam, da so bili sami preslabi na prvi tekmi. »Zmanjkalo nas je na osnovi prve tekme,« je potrdil tudi Milanič. Za izpad ne vidi(ta) razloga v drugačnem kadru, četudi je ta drugačen. In počasnejši. Razlog je za Milaniča v drugačnem pristopu k nogometu. »Njihov način igre je v njihovi državi sprejet. Branijo se z devetimi in napadajo z devetimi oziroma desetimi. Pri nas to ni sprejeto. Pri nas se moramo braniti z dvema in napadati s petnajstimi. V slovenskem javnem prostoru so informacije napačne: NK Maribor je do velikih uspehov prišel na določen način, ki že nekaj časa ni več sprejemljiv. Kakovostni klubi bi se vsi povsod branili, pri nas pa moraš ugajati in biti odličen.«
Do živega so jim očitno prišla mešanica pričakovanj, želja in kritik. »Izredno velik problem je, kako se odločiti: biti v Evropi uspešen ali všečen, populist, ki ga imajo vsi radi, čeprav ti vedno nekaj malega zmanjka?« Nogometaši so zato zmedeni, saj se težko odločijo, kaj je »novi prav«. »Ekipa, ki se ne brani dobro, ne more biti uspešna. Kar je v svetu normalno, je pri nas zaničevano in nespoštovano. Tako je. Če ne bodo tega dojeli tisti, ki imajo glavno besedo v slovenskem nogometu, bo manj jeseni v Evropi.«
Ampak priznal je, da bodo to morali dojeti tudi njegovi nogometaši. Podvajati, pomagati, sodelovati v obrambi, ne le v napadu. Pa zmorejo? So dovolj hitri? »Če imaš oči, vidiš, da so (bili tekmeci) hitrejši. Saj tu ni debate. Ampak ali lahko naši kondicijski trenerji in jaz popravimo hitrost nekoga? Lahko, ampak drastično ne. Lahko pa s pomaganjem v obrambi in napadu vse kompenziramo in v preteklosti je že bilo tako, tako se je prišlo do uspehov in ne drugače. Mitja Viler ni bil nikdar prepuščen dvobojem ena na ena, ker je bil podoben, kot je danes, tudi pred leti. Takrat je bil nekdo zraven, ki mu je pomagal. Bila je ekipa. In to mentaliteto moramo vrniti.«
