Ob vsakem koncertu Ljubljana Festivala skušam posamezen dogodek razumeti v luči festivalske celote, vendar je že tako, da mi nadrejena logika še vedno ostaja uganka, če odštejem povsem pragmatična vodila, vezana na čas dopustovanja, orkestrskih turnej in podobnih marginalij. Podobno težko razumem razporejenost po prizoriščih – že lani sem tarnal o akustični neprimernosti Narodne galerije, ki tudi letos ostaja pomembna dvorana. Rezultati so enaki: močno zalivajoča odmevnost povsem onemogoča razpoznavanje glasbene subtilnosti, detajlov in v veliki meri krni tudi možnost medsebojnega komuniciranja glasbenikov. Ker je ambient res lep, morda bolj reprezentativen od kake druge, predvsem glasbi namenjene dvorane, se velja vprašati, ali morda k odločitvi pripomorejo prav te zunanje okoliščine, za katere se zdi, da postajajo vse bolj odločilne.
Nika Gorič se je samospevov lotila s pozornostjo, z željo po občutenem tonskem oblikovanju, a se zdi, da je ta želja vse preveč prekrivala bolj poudarjeno ponotranjeno zlitje z lirskim subjektom. (Foto: Bojan Velikonja)
Še posebno se je zdel za akustiko Narodne galerije neprimeren spored Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije – glasba 19. stoletja je pač dinamično erup...