Vse navedeno predstavlja zakonito delovanje vseh oblastnikov in struktur. Od predsednika vlade do zadnjega izvrševalca v uniformi ali celo brez nje. Ocene ogroženosti države so očitno takšne, da se obljubljeno odstranjevanje rezalne žice na meji prestavlja ne le v nedoločeno prihodnost, temveč se celo dodatno postavlja panelna ograja.
V vojaških načelih velja, da ovira (žica in tako dalje), ki ni branjena, ni ovira. Torej lahko v neki prihodnosti pričakujemo tudi branjenje ovir s strelnim orožjem. Upam, da ne tudi z minami, saj je Slovenija podpisala Ottavsko deklaracijo o prepovedi min. Že videno.
Prav tako bi bilo kot razlog za obrambo meje primerno kakšen čoln z morja prestaviti na Kolpo in morda rešiti kakšnega utopljenca. Morda že lani Alija Mosena iz Pakistana, kar je poročal spoštovani novinar Boštjan Videmšek. Ampak to verjetno zaradi »taktičnih« razlogov ni mogoče.
Neki pretekli časi se očitno vračajo, na kar lepo spominja tudi razstava Okupirana Ljubljana, mesto ob meji na Magistratu v Ljubljani, ki jo toplo priporočam vsem ljubiteljem žic, vojn in izrednih stanj doma in v tujini.
Prav tako upam, da se pri globinskem varovanju meje oziroma mej ne bo kdo spomnil in prisilno na kakšnem stadionu v Ljubljani ali Mariboru ali pa na kakšni javni cesti z mešanimi patruljami in oklepnikom zahteval, da leži na tleh 5000 ali več »nevarnih« ljudi, ki bi lahko ogrozili posamezne policiste in vojake. Kritje pa bi seveda imeli v sklepu vlade. Ni nujno, da te, sedanje.
Skratka, dogajanja in rezultati na naših mejah kažejo na velik poraz »žicarske« politike Mira Cerarja in vseh njegovih podpornikov, ne le v vladah, temveč tudi v parlamentu in še kje. Namesto da bi oblastniki navedena ravnanja prekinili in zagotovili državljanom normalno življenje, se dogaja ravno nasprotno. Morda pa ni samo eni stranki v tej naši državi v interesu nenormalno oziroma izredno stanje, morda je takšnih strank že več.
Nesposobnost reševanja problemov na miren način, brez vmešavanja vojske doma in v tujini s silo, ni značilna samo za Slovenijo, vendar je sklicevanje na druge in pajdašenje pri vseh vojnah in konfliktih, ki se danes dogajajo na našem planetu, vsaj malo nehigienično, če rečem zelo milo.
Brez lastnega razmisleka in ravnanja nas tudi drugi ne bodo kaj prida cenili. Predvsem pa nisem prepričan, da je vse to ukrepanje vlade varno in potrebno. Počasi bi si bilo morda treba za zgodovino zapomniti, kdo vse je bil pobudnik, zagovornik in izvajalec vseh žic v Sloveniji. Tudi to, kdo je bil pri tem tiho.
Miloš Šonc, Grosuplje