Franc Jerič se je rodil v Ljubljani, do šestega razreda osnovne šole pa je s starši živel v Šinkovem Turnu, v današnji sosednji občini Vodice, kjer so obdelovali majhno kmetijo. Potem se je družina preselila v Mengeš, kjer je končal osnovno šolanje. Vpisal se je na poklicno šolo in se izučil za avtomehanika, »saj je tudi moj sosed opravljal ta poklic in meni je bil njegov način dela neznansko všeč. Saj veste, mašina, gas.« Za eno leto se je zaposlil v Fordovem servisu v Trzinu, pa se je izkazalo, da delo v delavnici ni zanj. Potem je v Kovinotehni Mengeš začel delati na terenu in v trgovini. Predvsem je navezoval stike z ljudmi ob razvozu prodajnih artiklov. »Te izkušnje so me pripeljale do odločitve, da sem leta 1990 stopil na samostojno podjetniško pot. Odprl sem enega od prvih fitnesov v Sloveniji in bil tudi osebni trener. Fakulteta za šport mi je bila ves čas nekako blizu, ampak nisem imel pretirane volje za študij, pa še 15-letna plesna kariera v akademski folklorni skupini Franceta Marolta mi je vzela kar precej časa,« je razložil. Folkloro sem plesal tudi v domačem društvu Svoboda in bil član ljubiteljske gledališke skupine. Ena od prvih ljubiteljskih dejavnosti pa je prostovoljno gasilstvo, in to že 50 let. Dvakrat sem bil tudi udeleženec gasilske olimpijade,« pripoveduje.
Za ljubezen krivi maroltovci
Je velik ljubitelj športa, kulture, plesa, rad posluša domačo in dalmatinsko glasbo. Uživa v družbi prijateljev, brž pa doda, da je s hobiji marsikaj izkusil in se veliko naučil: »Folklora in gledališče sta mi prinesla številna gostovanja in turneje, tudi po sto dni na leto smo bili z doma. Verjetno so tudi te izkušnje botrovale odločitvi, da sem leta 1995 vzel v najem Kulturni dom Mengeš, kjer sem organiziral vrsto kulturnih prireditev, predstav, celo profesionalna gledališča so gostovala, v tem času pa se je začela razvijati tudi t. i. komercialna komedija. Ker je moja poslovna pot šla prejšnjemu županu hudo v nos, sem se leta 2006 odločil, da bom tudi sam kandidiral in tudi zmagal na volitvah.« Seveda mu županovanje ne bi tako dobro uspevalo, če ne bi imel brezpogojne podpore žene Maje in sinov, 13-letnega Nejca, 34-letnega Gregorja in njegove življenjske sopotnice Helene.
Tudi za ljubezen Jeričevega življenja je bila usodna folklora. »Maja je bila hostesa v Cankarjevem domu, maroltovci pa smo se tam pripravljali za nastop. Bila je mlada, luštna, pa sem jo ogovoril,« se spominja, »iskrica je preskočila, ker pa je imela v Mengšu sošolko, je bilo stopnjevanje zveze precej lažje. Kmalu sva se poročila in dobila prvega sina. Drugega smo čakali 21 let, zato me vsi sprašujejo, ali imata isto mater. Imata jo! Tudi dva vnuka že imam, Gabra, ki je letos končal drugi razred, in Aniko, ki bo stara štiri leta. Prav luštna družina smo.«
22 let na dopust v isti kraj
Franc Jerič je jutranji tip človeka: »Vstajam ob petih. Še preden grem v službo, se že po dvakrat, trikrat s kolesom povzpnem do Mengeške koče. Če že čez dan nimam časa, moram vsaj zjutraj kaj koristnega storiti za svoje zdravje. Zadnja leta sem najbolj predan kolesarstvu, pred kratkim sem z družbo kolesaril po italijanskih Dolomitih, oba z ženo pa se še vedno udeležujeva dobrodelnih tekov. Ni lepšega, kot malo rekreacije, to je zdravilo za marsikatero slabo voljo. Takšen je moj način življenja. Športni dogodki mi pomenijo veliko, na njih se zbirajo ljudje s pozitivno energijo, ki se je človek naleze.« Tudi na dopustu ne izgublja časa. Notranja ura ga prav tako dvigne ob petih zjutraj, prekolesari 50, 60 kilometrov, potem s supom ali kajakom zareže v morje, po zajtrku pa ga dan ponese na plažo, a le do ure, ko je vročina še znosna. »Dopust je zame neke vrste sprostitev v obliki fizične aktivnosti, seveda tudi intenzivnejše preživljanje časa z družino, pa tudi multikulturna družba prijateljev v prekrasnem dalmatinskem kraju, ki smo mu zvesti že 22 let, naredi svoje. Imamo se vrhunsko,« pove.«
