Italijansko gospodarstvo je v zadnjih 20 letih v najboljšem primeru stagniralo, v letih 2008–2018 je BDP celo padel za 3 odstotke. Zato zmaga populistov na italijanskih parlamentarnih volitvah marca 2018, saj so ti uspešno razpihovali jezo proti EU, ki naj bi bila vsega kriva, pa tudi proti migrantom, ki naj bi bili drugi grešni kozel za italijanske težave. Še na parlamentarnih volitvah leta 2013 je skrajno desna Liga, ki je za vse krivila druge, ne pa nizke produktivnosti Italijanov, dobila 4 odstotke, marca lani že 17 odstotkov, maja letos na evropskih volitvah pa kar 34 odstotkov glasov. Gre pravzaprav za vzpon njenega voditelja Mattea Salvinija, ki je lani sestavil vladno koalicijo s prav tako evroskeptičnim Gibanjem petih zvezd.
Stagnacije ni ne konca ne kraja
Salvini je postal daleč najmočnejši politik v Italiji (v EU pa je po majskih evropskih volitvah, na katerih v večini drugih članic populistom ni uspel napovedani preboj, še vedno šibak). Vendar si te svoje vodilne vloge ni zaslužil s tem, da bi se lotil katerega od velikih italijanskih problemov. Nič ne kaže, da bi njegovi vladi uspelo spodbuditi gospodarsko rast. Boj proti Bruslju in zavračanje ladij z migranti je sicer dober način za pridobivanje volilcev, a to ne ustvarja novih delovnih mest. Raven brezposelnosti pa bo v Italiji še nekaj časa približno 10-odstotna, v EU je samo v Grčiji in Španiji slabše. In italijanski proračunski primanjkljaj bo prihodnje leto najbrž spet presegel mejo 3 odstotkov BDP. Italija pa ima v EU poleg Grčije največji javni dolg, kar je posledica omenjene gospodarske stagnacije v zadnjih 20 letih (vendarle ima zdaj Italija po zaslugi uspešnih podjetij na severu presežek v zunanji trgovini – torej ni vse slabo).
Salvini je svojo priljubljenost in moč svoje stranke povečal predvsem tako, da je zaprl italijanska pristanišča za ladje nevladnih organizacij, ki so reševale migrante na morju, da je zmanjšal sredstva za migrantske centre in omejil možnost za pridobitev azila. Leta 2016 je v Italijo prišlo 181.000 migrantov, v prvi polovici letošnjega leta le še 3000. Salvini si za to lasti zasluge, v resnici pa je že prejšnja vlada sprejela vse najpomembnejše ukrepe proti migrantom.
Varljivo premirje z EU
Drug Salvinijev sovražnik ni tako nemočen, kot so migranti. Sicer njegova konfrontacija z EU včasih tudi slabi. Med drugim se je odpovedal izstopu iz evrskega območja in iz EU, ki pa jo včasih imenuje gulag. Večina Italijanov je namreč za ohranitev evra in za EU. A še vedno je Salvini proti omejitvam, ki jih zlasti v javnih financah nalaga Bruselj, čeprav Italiji ob takšni neubogljivosti grozi nevarno povečanje obresti za nova posojila.
Finančni ministri EU so se sicer 9. julija na svojem srečanju, potem ko je vlada v Rimu obljubila za 7,6 milijarde evrov (0,4 odstotka BDP) manj izdatkov, odpovedali kazni za Italijo, ki bi lahko znašala 3,5 milijarde evrov. A premirje med Rimom in Brusljem ne bo dolgo trajalo. Liga obljublja novo zmanjšanje davkov, Gibanje petih zvezd hoče več socialnih izdatkov. Obe vladni stranki sta namreč pod pritiskom svojih volilcev. Evropska komisija tako za prihodnje leto napoveduje proračunski primanjkljaj v višini 3,5 odstotka BDP, medtem ko italijanska vlada obljublja 2,1-odstotnega. V resnici ni vnaprej nič znano, ker je Salvini, ki ima zadnjo besedo v vladi, nepredvidljiv in ni jasno, kakšna bo njegova politika prihodnje mesece in naslednje leto.
