»Trinajst zlatih maturantov, 100-odstotni uspeh na poklicni in 97-odstotni na splošni maturi,« so danes zgodaj zjutraj samodejno sporočili z Gimnazije Celje – center. Ravnatelj Gregor Deleja je v sporočilu pojasnil, da štiri zlate maturantke prihajajo s poklicne mature, devet zlatih maturitetnih spričeval pa so dosegli dijaki splošne in umetniške gimnazije – likovne smeri. Navedel je tudi njihova imena in dodal število doseženih točk. Čeprav si podatkov o maturitetnih dosežkih šol javnost ne more nikjer ogledati, se šole z njimi rade pohvalijo. »To se mi zdi predvsem pomembno za dijake, ne le za najuspešnejše, pač pa za celo generacijo. Zagotovo je to del osebne izkaznice šole, saj gre za standardiziran nacionalni zaključek te stopnje izobraževanja. Je pomemben, ne moremo ga pa dati na prvo mesto,« meni Deleja.

Brez težav so nam podatke zaupali tudi v drugih gimnazijah, z nekaterih pa na naša vprašanja niso odgovorili. Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, je tako zapisal, da je maturo tokrat opravljalo 97,1 odstotka četrtošolcev, med njimi je bilo 99,4 odstotka uspešnih. Tisti, ki so maturo opravili, so v povprečju dosegli 21,68 točke od 34 možnih. Vseh točk ni zbral noben dijak, deset pa je zlatih maturantov s 30 točkami ali več.

Pozna se, kadar vpis ni omejen

Brez težav so nam dosežke svojih dijakov posredovali z ljubljanske bežigrajske gimnazije. »Smo privrženci transparentnosti,« pojasnjuje direktor šole Ciril Dominko. Z maturo se je spopadlo 98,7 odstotka četrtošolcev in vsi so bili pri tem uspešni. V splošnih oddelkih so jo opravili s povprečno 24,12 točke, z 20,79 točke pa v športnem oddelku. Enemu dijaku je uspelo zbrati vse točke, zlatih maturantov pa imajo 25.

V Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava je maturo opravljalo 99,33 odstotka dijakov, nam je zaupal ravnatelj Simon Feštanj. Vsi so jo uspešno opravili, v povprečju pa so dosegli 23,81 točke. 25 dijakov je imelo 30 ali več točk. »Vsako leto podatke, ki jih opremimo še z nacionalnimi povprečji, objavimo na naši spletni strani. Tudi lani, ko smo imeli slabše rezultate, jih nismo prikrivali.« Šlo je za generacijo, pri kateri so lahko vpisali za oddelek več prvošolcev, vpisa pa ni bilo treba omejiti. Vpisali so se lahko tudi učenci s slabšim učnim uspehom. Pomemben podatek ob interpretaciji maturitetnih rezultatov je denimo po njegovem tudi, koliko vpisanim dijakom v prvem letniku je uspelo priti do četrtega, pa tudi to, kakšna je šolska kultura, koliko spodbuja spoštljive medsebojne odnose, umetniško udejstvovanje ter ne nazadnje kakšne ljudi šola pošilja v svet.

»Nekateri kolegi opažajo, da po maturitetnih rezultatih na informativnih dnevih povprašujejo predvsem starši, ravnatelji pa se bojijo, da bi zgolj na podlagi maturitetnih rezultatov sklepali o kakovosti šole,« zaznava Feštanj. Zadržanost pri sporočanju maturitetnih rezultatov je torej eden od načinov, s katerim nekatere šole z nezapolnjenimi vpisnimi mesti želijo ustaviti upad vpisa. Zanj so sicer pogosto krive manjše generacije dijakov, porast števila gimnazij pred desetletji in upad zanimanja generacij za vpis v gimnazije zaradi večjega vpisa na strokovne in poklicne šole.

Dve desetletji tavanja v megli

Vprašanje, ali naj bodo dosežki šol na maturi (in na nacionalnih preizkusih znanja v osnovni šoli) javni ali ne, slovensko strokovno in laično javnost deli že skoraj dve desetletji. Izbira, katere maturitetne dosežke šole sporočiti javnosti, dijakom ali staršem, in katere zamolčati, že dlje časa ostaja v popolni domeni šol. »Področna zakonodaja, torej zakon o maturi in novela zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja Državni izpitni center (RIC) zavezuje, da dokumentov oziroma podatkov v takšni obliki ne pripravlja,« so nam pojasnili na RIC.

»Stališče zakonodajalca je zelo jasno: to je prepovedano,« je direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc odgovoril na vprašanje, kakšno je stališče centra do objavljanja dosežkov šol na maturi. »Dalo bi se skorajda dokazati, da šolski sistemi v državah, kjer razvrščanja šol ni, sodijo med boljše. Najbolj me skrbi prizadevanje za elitizem,« je komentiral naprezanje za javnost teh podatkov. »Posledic ne bi čutili samo v gimnazijah, ampak tudi v osnovnih šolah. Starši bi lahko izbirali ne le šole, ampak tudi sošolce za svoje otroke.« Zupanc meni, da bi se lahko začele družine, ki so finančno bolje podprte, celo seliti v soseske, ki so bližje šolam z višjimi rezultati.