Od časov, ko še ni bilo ne obvoznice ne avtoceste, se je mesto s približno 5000 prebivalci in skoraj 900-letno zgodovino pošteno spremenilo. Središče mesta se iz novejšega dela, kjer so knjižnica, sodišče in dom kulture, prek mostu čez Dravinjo nadaljuje v stari del mesta, ki je pred nekaj leti dobil novo podobo. Na novo so ga tlakovali in ga večino namenili pešcem, na sredini pa so v betonsko korito ujeli potok. Tako kot si Konjičani niso povsem enotni o tem, ali jim je res všeč nova ureditev starega trga s številnimi betonskimi stebrički, ob katerih si je že marsikdo obdrgnil svoj avtomobil, tudi glede imena potoka obstajata dve inačici. Eni mu pravijo Gospodična, drugi trdijo, da je Ribnica.
»Načeloma je Gospodična en izvir malo višje, v Konjiški gori, a domačini tudi mestnemu potoku pogosto s srcem pripišejo to ime,« pojasnjuje Tjaša Kangler, vodja turističnega informacijskega centra, ki pravi, da v zvezi z izvirom kroži legenda. Potok naj bi bil poimenovan po gospodični s Konjiškega gradu, ki se je izgubila v gozdovih Konjiške gore, kjer je pila iz zelo mrzlega studenca ter za posledicami tega umrla. Potok Ribnica je ime dobil precej bolj pragmatično, zanj so »krivi« ribniki zgoraj v parku ob dvorcu Trebnik, v katerih so nekoč kartuzijani gojili ribe.
Dvorec, ki pod seboj gleda cerkev svetega Jurija in veličastno župnišče, ki zaključujeta Stari trg, se je že v svoji zgodovini selil iz rok v roke, poleg žičkih kartuzijanov ga je imela med drugimi v lasti tudi plemiška rodbina Windischgrätz. Nič drugače ni v novejših časih, ko se je najprej iz občinskih preselil v zasebne roke ter na koncu spet pristal v lasti občine, ki ga je deloma že prenovila, v njem pa je sedež razpršenega hotela.
Pas cesarjevega stražarja končal na celjskem smetišču
Tik pod cerkvijo vojak Švejk na obrtniškem izvesku vabi v muzej predmetov iz avstro-ogrskega obdobja. Robert Vrečko, ki je zaslužen za zbirko, pravi, da se je njegova strast začela že v otroških letih, ko je na podstrešju domače starotrške hiše brskal za predmeti iz zadnje vojne. Da se je njegov ded boril v avstro-ogrski vojski, je izvedel precej pozneje, ko mu je njegov prijatelj iz arhiva na Dunaju prinesel njegovo kartoteko z vsemi odlikovanji.
»Moj stari oče je bil topničar na tistem znamenitem 305-milimetrskem možnarju,« pripoveduje Vrečko, ki potoži, da še danes veliko predmetov iz tistega obdobja konča na smetiščih. Tako v vitrini pokaže pas, ramensko epoleto in okrasne naprsne vrvice, ki so jih našli Romi na celjskem smetišču, pripadale pa so očitno nekemu Celjanu, ki je, kot kaže napis, služil v telesni straži cesarja Franca Jožefa.
Župan: Mestno jedro moramo oživiti
Nekaj korakov od muzeja je mestna hiša, v njej župan Darko Ratajc, ki je od svojega predhodnika župansko žezlo prevzel pred šestimi meseci, pravi, da imajo Konjice vse, kar imajo tudi veliki. »Imamo vrtce, šole, gimnazijo, zdravstveni dom, ki nima finančnih težav in mu ne primanjkuje zdravnikov, ter močno industrijo in uspešna podjetja. V mestu deluje 40 športnih društev, ima nogometni in atletski stadion, naslednje leto bo tudi nov olimpijski bazen,« pove župan, ki pravi, da se kljub tej lepi sliki srečujejo tudi z nekaj težavami.
»Mestno jedro moramo oživiti, in sicer tako, da bomo vanj pripeljali tudi stanovalce,« pojasnjuje. Težava je namreč v tem, da je večina zapuščenih hiš, ki propadajo, v zasebni lasti in nanje občina nima vpliva. Enako je tudi s hotelom ob Dravinji, ki je nekoč dobro deloval, a so ga prejšnji lastniki spravili na kant, novi pa ga po mnenju župana obnavlja prepočasi.
Kljub težavam, ki jih našteje župan, pa Konjičani pravijo, da je v mestu, ki je dobilo ime po tem, da so v njem nekoč potujoči menjavali konje, lepo živeti. Ne nazadnje tudi zato, ker ga že na samem pragu objemajo vinogradi.
Milijon litrov vina v kleti, ki jo skriva hrib
Na Škalcah na slabih 80 hektarjih raste skoraj 240.000 trt, iz katerih pridelajo nekaj manj kot pol milijona litrov pretežno belih vin. Sašo Topolšek, glavni enolog vinske kleti Zlati grič, ki upravlja vinograde, je odraščal le dobrih 100 metrov od teh vinogradov in poslanstvo svojega poklica nasledil od svojega očeta, ki je za vina v kleti skrbel pred njim.
Topolšek pripoveduje, da so pri Zlatem griču, ki je zadnja leta v lasti češkega naložbenega sklada, tako veliki vinarji lahko postali le zato, ker je tamkajšnja kmetijska zadruga pred osamosvojitvijo imela TOZD lastna proizvodnja. Ta namreč ni bil odvisen od kooperantov in se je po osamosvojitvi lahko odcepil od zadruge in privatiziral.
Leta 2009 so se preselili v novo klet, zaradi odloka, ki prepoveduje gradnjo na teh gričih, so jo umestili v hrib, pod zemljo. Nad površjem je le preša, do katere pripeljejo grozdje in od koder se po kovinskih stopnicah spustiš v globino. Največja cisterna tam spodaj hrani 50.000 litrov konjičana, v najmanjšo gre 20.000 litrov vina.
»Naj vas ne prevzamejo količine,« ob tem pravi Topolšek, postopki so enaki kot pri majhnih vinarjih in prav tako kot pri njih ima tudi pri velikih njegov poklic enako draž ali pa slabost, da le enkrat na leto izdela svoj »proizvod« in morebitno napako lahko popravi šele naslednje leto.
