Liza Marijina, igralka: Igrati se mi je vedno zdelo nekaj zelo naravnega

Moja mama je bila igralka in kot otrok sem veliko časa preživela v gledališču, v garderobah. Že od 12. ali 13. leta mi je bilo jasno, da bom to postala tudi jaz. Včasih sicer še vedno pomislim, ali bom sploh zmogla, ampak to so krize, ki pridejo in gredo. Igrati v gledališču se mi je vedno zdelo nekaj zelo naravnega. Ker sem bila še tako majhna, ni bilo časa, da bi se v mojem doživljanju izgradila iluzija o tem, da je gledališče nekaj velikega. Nikoli nisem mislila, da je to, kar vidimo na odru, resničnost – vedno sem nekako vedela, da se igramo. Po drugi strani nisem odra in zaodrja nikoli dojemala ločeno.

V štirih letih greš skozi različne faze. Na začetku sem bila zelo ponosna, da so me sploh sprejeli, dva meseca pozneje pa je sledila streznitev, saj ugotoviš, da zgolj s tem, ko so te sprejeli na akademijo, še nisi naredil ničesar. V drugem letniku sem imela zelo težko obdobje, nič mi ni šlo. Spreminjal se je tudi pogled na mentorje: najprej jih občuduješ, potem jih sovražiš, potem končno dobiš nekakšno distanco… Z veseljem se spominjam študentskih let, ne bi pa šla nazaj.

Nikoli me ni vlekla. No, razen enkrat, ko sem bila kot najstnica zaljubljena v nekega fanta s Hvara, tako da sem si potem ogledovala akademijo v Splitu. Spomnim se fotografije: na dvorišču imajo nekakšno prevrnjeno ladjico. Nikoli pa nisem o tem resno razmišljala. Vem, da si veliko ljudi želi ven, da je zanje Slovenija premajhna, jaz pa te potrebe nisem nikoli čutila. Gotovo je eden izmed razlogov tudi jezik. Zdi pa se mi, da smo bili igralci na akademiji veliko bolj zadovoljni kot filmarji. Jaz sem imela pol leta igre pred kamero in je bila to kar strašljiva izkušnja. Kritizirali so jih, saj so nas tudi, ampak vedno konstruktivno. Jaz sem bila s svojimi mentorji na splošno zelo zadovoljna.

To je gotovo res. Kot že rečeno, na akademiji smo imeli en semester igre pred kamero – to ni nič. Filmske igre sem se učila sama, sproti. Seveda je med obema medijema razlika, tudi v koncentraciji: predstava se začne in traja do konca, dve uri. Pri snemanju filma pa kar naprej ponavljaš, ustvarjaš določen videz. Razlika je tudi to, da v gledališču vidiš in slišiš odziv občinstva. Če pa primerjam film še s televizijo, se mi zdi, da je pri filmu snemanje nekaj veliko bolj posebnega, nekaj veliko bolj posvečenega.

Slovenskim igralcem pogosto očitajo, da so na filmu preveč gledališki. Meni pa se na odru pogosto zgodi, da na začetku še nisem čisto prepričana vase in da na vajah igram nekako zase. Večkrat mi rečejo, da se moram bolj odpreti, da me morajo razumeti tudi tisti v zadnji vrsti. Najbrž je za film prav to v redu, ker je bolj minimalistično. Oboje imam rada – težko bi izbrala eno ali drugo.

Kot da se malo skrivam. Imam zaprto držo, včasih so mi rekli, da se me ne razume. Potrebujem nekaj časa, da pridem do točke, ko sem pripravljena, da se pokažem svetu. To se včasih pokaže tudi, ko igram s partnerjem. Zdi se mi, da je bistveno zaupanje in to, da se prepustiš. Prenehati moraš vse nadzirati. Enako je tudi v zasebnem življenju: včasih pač moraš začutiti, da bo vse v redu.

Predvsem je to potrditev, da delaš dobro, kar je vedno lepo. Pridobiš na samozavesti, bolj se govori o tebi, kar nekaj pomeni – sploh če delaš v Celju. Nagrado sem prejela za glavno vlogo v predstavi Rose Bernd Mateje Koležnik, istega leta smo imeli še Učene ženske v režiji Jerneja Lorencija. Tudi tam sem imela simpatično vlogo, skoraj nemo, rekla sem le: »Spasiba, maestro!« Kmalu po tistem, ko sem dobila nagrado, sem sicer dala odpoved. Gledališče v Celju je bila odlična odskočna deska, veliko sem lahko igrala – v Ljubljani ne prideš tako hitro na vrsto. V nekem trenutku pa sem preprosto začutila, da je prav, da grem naprej.

Klicala me je Urša Menart, hoteli so videti kakšne igralce, ki jih še ne poznajo dobro. Potem sem šla na kasting in dobila vlogo. Težko pa rečem, če me je pritegnil scenarij – za to nimam zares občutka. Všeč mi je bila vloga. Neža je ostra, pove, kar si misli, je zelo duhovita. Ampak vseeno: čeprav naj bi bilo nekaj smešno, moraš to odigrati resno. Situacija je tista, kar nekaj naredi za komično.

Bolj na videz. Ko sem pristopila k projektu, je bila ona še asistentka režije in soscenaristka. Potem pa je prevzela vlogo Irene. Zdi se mi, da sta imela glede tega tako ona kot Damjan [Kozole] čuden občutek, da ju je bilo malo strah. Ampak mi je kot soigralka dala vse, kar sem potrebovala. Izkušnja mi je bila všeč, lepo sva se ujeli.

Odvisno od tega, koliko si vzameš prostora in koliko ti ga dajo. Veliko je odvisno od režiserja. Pri Polsestri smo imeli veliko časa za priprave, zdelo se mi je, da sem v ustvarjalnem procesu res zraven. Podobno je bilo pri nekaterih kratkih filmih, na primer Anji Ganji režiserja Petra Bizjaka. Pri filmu ti režiser pogosto reče, da kaj povej s svojimi besedami, v gledališču pač ni tako. Mateja Koležnik je primer režiserke, ki zrežira vsak gib, ampak znotraj tega vseeno čutim nekakšno svobodo. Pravzaprav imam zelo rada, če me režiserka ali režiser dobro vodita, da vem, kaj hočeta – znotraj tega najdem prostor za lastno ustvarjalnost.