Razmerje med Avstrijo in Srbijo pred letom 1914.
(…) Že leta 1908. se je Avstrija bavila z načrtom, da Srbijo razdeli med se in Bolgarijo. Za dobo 1913. in 1914. leta so sedaj objavljeni avtentični dokumenti, da je Avstro-Ogrska šla smotreno za tem, da napade Srbijo, jo uniči, razkosa in porazdeli med sosede. Črtila jo je na življenje in smrt zlasti še, ko je videla njeno privlačno silo na vse Jugoslovane. Za to privlačnost pa ni bilo treba nikake posebne propagande; antisrbska, antijugoslovanska politika doma in zunaj je sama silila v iredentistično orijentacijo. Ne da bi skušala izboljšati položaj nezadovoljnih, – ne, hotela je uničiti sleherno nado na rešitev, uničiti Srbijo. Vpogled v tajne diplomatske arhive je dokazal, da je bila Avstro-Ogrska v letu 1914. že pred sarajevskim atentatom trdno odločena, porabiti prvo priliko, ki bi se nudila, in se vreči nad izmučeno in nepripravljeno Srbijo z vso silo.
In sarajevski atentat jo dal to priliko. Dasi ni bilo niti najmanjših znakov za sokrivdo oficijelne, odgovorne Srbije, dasi je bil srbski odgovor na nesramni avstrijski ultimatum tako zadovoljiv (…) – vendar Dunaj ni hotel odnehati. Avstro-Ogrska je hotela uničiti Srbijo, ali, hvala Bogu, uničila je sama sebe.
Jutro, 28. junija 1924
Senzacionalne podrobnosti o sarajevskem atentatu
priobčuje v »Berliner Tagblattu« Leonhard Adelt. Med drugim pravi: »Atentat ni prišel nepričakovano. Bil je takorekoč v zraku. Po ustmenem sporočilu budimpeštanskega policijskega koncipista Rističa so svarili pred obiskom Sarajeva italijanski, nemški konzul in predsednik bosanske deželne banke. Budimpeštanska policija je ponudila dunajskemu dvoru 40 detektivov, ki naj bi varovali Ferdinanda na njegovem potovanju. Dvor je nato odgovoril: Koliko bi veljalo to? Budimpešta: 8000 do 10.000 kron. Dunaj nato: To nam je predrago! Pošljite dva detektiva. – V Sarajevu je tik pred atentatom opozorila neka deklica stražnika na nekega sumljivega človeka, ki je nekaj skrival v roki. Stražnik pa jo je nahrulil z besedami: »Pustite me v miru, sedaj moram salutirati!« Ko so se avtomobili bližali usodnemu mestu, je vprašal Prinčip policijskega stražnika, v katerem avtomobilu je Franc Ferdinand. Policist mu je to povedal. (…)
Franc Ferdinand je slutil bližajočo se nesrečo. Ko se je peljal pred odhodom v Sarajevo po Trstu, je s skrbjo gledal na strehe visokih hiš, v strahu, da ne prileti kaj nanj.
Posebno težke slutnje pa je imel Ferdinandov učitelj madžarščine dr. Josip v. Lanyi, škof v Velikem Varadinu. V noči pred atentatom se je škofu ob štirih zjutraj sanjalo, da leži na vrhu njegove jutranje pošte črno obrobljeno in črno zapečateno pismo z grbom in rokopisom prestolonaslednika. (…) Besedilo pisma pa se je glasilo:
»Vaša škofovska Presvitlost! Dragi doktor Lanyi!
S tem Vam sporočam, da padem danes s svojo soprogo v Sarajevu kot žrtev političnega zavratnega umora. Priporočava se Vašim pobožnim molitvam in svetim mašam in Vas prosiva, da ostanete našim otrokom v ljubezni in zvestobi ravno tako udani ko dosedaj.
Prisrčno pozdravlja Vas
Vaš nadvojvoda Franc.
Sarajevo, dne 28. junija 1914, ob pol štirih popoldne.«
Narodni dnevnik, 4. julija 1924
10 letnica sarajevskega atentata.
(…) Takratni habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand je v svoji mržnji proti Srbom in Jugoslovanom sploh hotel leta 1914. pokazati avstrijsko-nemško oblast in je dal prirediti manevre ob bosansko-srbski meji. To je bilo čisto navadno izzivanje. Še bolj pa se je izkazala njegova oholost v tem, da je ravno na Vidovdan hotel imeti svečani sprejem v Sarajevu. Zaman so mu prihajala svarila, naj ne draži srbskih mučeniških spominov. Franc Ferdinand je vzel še soprogo in mnogoštevilno spremstvo s seboj in se na Vidovdan dopoldne peljal skozi sarajevske ulice na magistrat, kjer so ga čakali dostojanstveniki. (…) Toda trmoglav, kakor je bil, je s soprogo znova sedel v avtomobil in se peljal nazaj. Ob ovinku pa sta že padla dva strela, ki ju je oddal mladi dijak Prinčip iz samokresa. Oba sta bila smrtonosna.
Vest o smrti habsburškega prestolonaslednika in njegove soproge se je takoj razširila po vsej monarhiji. V Sarajevu in drugod pa se je začelo takoj divje preganjanje Srbov in zavednih Jugoslovenov. Divjaštva, kakor jih je takrat uganjala policija, se ne dado popisati. – Pri nas pa so klerikalci in nemškutarji začeli uganjati sirovosti, ki ne ostanejo nikoli pozabljene. »Slovenec« in ostali klerikalni listi so se cedili od samega habsburškega slinjenja, obenem pa so tudi bruhali žveplo in ogenj nad Srbe in nad slovenske narodnjake. Klerikalci so takoj na shodih in v listih začeli hujskati na vojno. Četudi se je dobro vedelo, da srbska vlada ni bila v zvezi z atentatom, so krvi željni avstrijski mogotci vendar nasedli hujskaštvu ter Srbiji napovedali vojno. S tem je izbruhnil svetovni požar, čigar grozote so nam še v spominu. (…)
Domovina, 4. julija 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
