Kolosalno kreganje, kaj pa drugega – pri klimi smo. »Že čutim, kako me grabi heksenšus!« se dere oni od zadaj. Drgne se po vratu in po ramenih in še po čelu, nad nosom, ki se mu bojda zamaši že ob sami misli na klimo. »Kaj te grabi, saj sploh še nisem prižgal!« Šofer laže in nič mu ne moremo: v rokah ima volan in z njim našo skupno smer, pa še vse tiste gumbke na levi in desni. Klima je prižgana, nobenega dvoma, mraz gre od nog čez trup in po nabito polnem avtu, ki se pripravlja na novo porcijo visokofrekvenčnega družinskega prepira. »Seveda si prižgal, v sinusih čutim! Filtre imaš tako zamazane, da vse smrdi po crkovini!« Moral bi biti dopust, a kolikor smo daleč od doma, smo obenem tudi daleč od počitniške idile. Prepir o klimi sproži kepo, ki jo je nemogoče ustaviti, vse se zmeša vanjo in kmalu je slišati samo še neskončni kraval in krik in »kaj boš ti meni govoril«, avto vozi na tenki črti med morjem in pečino in na horizontu so oblaki, nevihtni.
Nenadoma, kakor se v teh dnevih zlije dež (ja, ali pa toča), prepir zavije v nenadejane smeri. »Kaj pa, ko smo v osemdesetih peljali čez vso Jugoslavijo in vso Grči...
