Proslave so za tiste, ki so tam, in nikoli za tiste, ki sedijo doma. Ta teden smo to dejstvo spet videli v živo. Dan državnosti je plebiscitarni dogodek, ki si zasluži televizijski prenos. In ta prenos je bil spet povprečna žalost. Zelo enostavno. Kongresni trg v Ljubljani je popolnoma netelevizičen, preozek, z motečimi svetilkami po sredini in izrazito nespektakularen. Predvsem če občinstvo sedi. En tak ajzenponarski seminar prepočasne gomoljke. Tam se sedi in se nikamor ne pride. Gre za vdanost. Popolnoma drugače od tiste legendarne podpore četverici pred dobrimi tridesetimi leti na istem trgu. Množica je stala, množica je bila živa. Zbrana spontano. Zbrana z namenom. Takrat se je za nekaj bojevalo. Obračal se je list v zgodovini.
Tokrat ni bilo prelomnega zgodovinskega trenutka. Bila je pač obveza, da se pripravi proslava. In zbrano občinstvo je bilo še najbolj podobno ikebani. Mrtvi prirodi...
