Kako bi bilo drugače, če pa se na naših cestah v zadnjem času dogajajo res tragične stvari. Povečan promet na vseh relacijah, gneča v mestih, obvoznicah, avtocestah, vztrajna vožnja po prehitevalnem pasu, vročina, nervoza v ljudeh in družbi kot celoti, vse to vpliva, da se danes vozimo res manj varno, kot bi se lahko. Kajti avtomobili postajajo vedno bolj varni in vedno bolj pametni ter na ta način preprečujejo marsikatero voznikovo napako, a vsemogočni vseeno niso. Voznik je tisti, ki mora vklopiti razum in se prilagoditi cesti in prometu.
S tem imajo, vsaj glede nesreč in hitrosti, še največ težav v jugovzhodni Sloveniji, kjer je bilo lani daleč največ mrtvih na 100.000 prebivalcev, kar 8,4. Najmanj jih je bilo na Koroškem, le 2,8. Lani je bilo torej »le« 92 mrtvih, kar je najmanj od leta 1954, ko so začeli voditi statistiko na tem področju, pa še vedno je več kot tretjina žrtev posledica hitrosti, prav tako tretjina jih je bila voznikov osebnih avtomobilov. No, spodbudna statistika je letos očitno padla na trda tla. V manj kot pol leta je bilo pri nas na cestah že 51 mrtvih, torej več kot polovica lanskoletnega krvavega davka. Kje iskati vzroke? Kako se torej temu upreti in ustaviti negativni trend? Naloga, ki bolj spominja na boj z mlini na veter. Strategijo imamo, sredstva tudi, takšne in drugačne akcije umirjanja prometa enako, represivno politiko prav tako. A ta mozaik je, tako kot vedno, sestavljen iz različnih kosov, ki dajejo na koncu celotno sliko. Višje kazni seveda lahko pomagajo, žal pa ne ločujejo med prehitro vožnjo v naselju med dnevom ali v času, ko se iz šol domov vračajo otroci, ali pa ob enih zjutraj po popolnoma prazni cesti. Ampak če pogledamo z druge strani, preveč je preprosto preveč, ne glede na to, kje in kdaj. Nesreča se namreč najraje zgodi prav takrat in tam, kjer se to najmanj pričakuje.
Potem so tukaj spet tisti, in teh res ni tako malo, ki vozijo prepočasi, preveč obotavljajoče, in to le povečuje nervozo vseh okoli njih. In še bi lahko naštevali, a ena od ključnih stvari je zagotovo spremeniti celotno vzdušje v družbi in ljudi pomiriti tudi za volanom. Če voznik ves živčen sede za volan, jezen nase in na ves svet, ne moremo pričakovati, da bo vozil mirno, osredotočeno, mogoče celo prijateljsko do drugih udeležencev. Ne, če živimo egoistično, bomo tako tudi vozili. Ali kot je nekoč rekel eden od poznavalcev, je ta fraza seveda tudi že obrabljena: »Vozimo tako, kot živimo.« S tem smo mogoče povedali vse.
Previsoka hitrost mora preprosto postati nesprejemljiv vzorec obnašanja v družbi, obsojanja vredno ogrožanje sebe in drugih, kot mora to postati (tukaj je napredek že veliko večji) alkohol za volanom. A da ne bo pomote, razmere se vseeno le izboljšujejo. Kako bi drugače ocenili, da je v letu 2007 umrlo na cestah kar 292 ljudi, lani pa že omenjenih 92? Mar to ni napredek? Seveda pa zdaj ne smemo spati na lovorikah, ki to sploh niso. Vsak zase in vsi skupaj se moramo potruditi, da se bomo lahko na ceste podali z večjo gotovostjo, da bomo na cilj tudi prišli živi in zdravi.
