Pravijo, da lahko avtomobile razdelimo na dva dela. Na tiste, kjer štirikolesnik predstavlja le prevozno sredstvo, in tiste, ki jim je pri tem uspelo doseči nekaj več. Tisto nekaj več je težko merljivo, a ga je toliko bolj mogoče dojeti z vsemi drugimi čutili. Največji uspeh lahko avtomobil doseže, če še v času svojega aktivnega delovanja dobi status legende. Brezčasen v obliki, tehniki, z nenavadno pojavnostjo. Auburnov speedster je tak primer, saj še danes težko najdemo štirikolesnik s toliko posebnostmi.
Že podjetje, ki je izdelovalo speedsterja, je bilo nekaj posebnega. Ustanovil ga je Charles Eckhart, ki je leta 1874 začel izdelovati kočije, podjetje pa je poimenoval kar po mestecu Auburn, kjer je imelo svoj prvi sedež. Posel sta nato prevzela sinova Frank in Morris, a sta morala med prvo svetovno vojno zaradi pomanjkanja materiala tovarno zapreti. Po vojni sta spet obudila proizvodnjo, kmalu zatem pa sta Auburn prodala skupini investitorjev, med katerimi je bil tudi Ralph Austin Bard, ki je pozneje deloval kot pomočnik sekretarja za mornarico pri predsednikih Franklinu Delanu Rooseveltu in Harryju Trumanu.
Depresija je pustila sledi
Ta skupina investitorjev je nekaj let po prevzemu prodala podjetje malce čudaškemu velikopoteznemu poslovnežu Erretu Cordu. V njegovem naboru podjetij so bili med drugim še Cord, Duesenberg in Lycoming (proizvodnja letalskih motorjev, danes med drugim izdelujejo turbinske motorje za ameriške tanke abrams), ladjedelnica v New Yorku in ne nazadnje Checker, iz katerega je pozneje nastal znameniti newyorški taksi. Za piko na i je imel v lasti tudi American Airways oziroma današnji American Airlines. Auburn je bil tesno povezan z usodo Duesenberga, ki se je osredotočil na izdelavo prestižnih avtomobilov, gospodarska depresija v 30. letih pa je pustila svoje sledi. Zato je leta 1937 znamka Auburn prenehala obstajati skupaj s Cordom in Duesenbergom.
Ko da bi vedeli, kaj jih čaka, so konec 20. in v začetku 30. let na kolesa postavili speedsterja. Prvega so naredili leta 1925 z dnevno proizvodnjo šestih primerkov. Za osnovno obliko z značilnim zadkom v obliki čolna in sprednjo šipo v obliki črke V je poskrbel grof Alexis de Sahnoffsky, prvi primerki so imeli nekoliko šibkejši 4,8-litrski motor z malo manj kot 70 konji. Pozneje so mu namenili močnejši motor, najprej s 115 in potem s 125 konji, tehnično pa je bil precej konvencionalen za tisti čas. Poskusili so tudi s hidravličnimi zavorami, a se te niso obnesle in so ostali pri mehanskih, ročni menjalnik pa je imel tri prestave. Leta 1930 so nato predstavili model cabin speedster in ga oglaševali kot »dirkalni avtomobil z udobjem avtomobila z zaprto streho«, saj je zmogel dobrih 160 kilometrov na uro. Ko so nato avtomobilu namenili še 6,4-litrski motor V12, pa ni naletel na dober odziv trga. Zato so prodajne številke začele upadati in leta 1934 so že razmišljali, da bi ukinili proizvodnjo.
Pomanjkanje jih ni pokopalo
Kot je običajno, se najlepše stvari rodijo v trenutkih obupa, in ko je zaradi slabega finančnega stanja že kazalo, da je zgodbe konec, je prišel na sceno Gordon Buehrig. Oblikovalec, ki je ustvaril različico speedsterja, ki ga je ponesla v svet klasikov na štirih kolesih. 851 speedster je še poudaril oblikovne značilnosti predhodnika, a je Buehrig sočasno stavil na enostavnost. To je veljalo tako za motor, ki je že za časa predstavitve veljal za neuničljivega, kot pri podvozju z dvema prestavnima razmerjema v diferencialu, ki ju je voznik lahko izbiral s pomočjo ročice. To je bila svojevrstnost tega modela in je pri kupcih naletela na veliko zanimanja. Gordon Buehrig se je pozneje spominjal: »Ko sem začel delati s Cordom, najprej nisem vedel, kaj naj pričakujem. A zelo hitro sva se ujela in takoj mi je dejal, naj naredim avtomobil po svojem občutku. Da moram vztrajati pri svojem, tudi če bo imel on kaj proti zasnovi avtomobila. Na srečo sem vztrajal.«
Ko je namreč nastal njegov 851, je Cord dolgo gledal skice, posebno zadnji del. Ko je že vse kazalo, da bo vse skupaj vrgel v koš, je Buehringu dejal, da upa, da je vse skupaj dovolj drugačno, da bo sedanjim in prihodnjim generacijam kupcev všeč. »Dejal je, da bo uspeh, če jim bi le uspelo izdelati dovolj avtomobilov. A to ni bila več moja skrb, čeprav sem poskrbel, da je bila proizvodnja dokaj enostavna za tiste čase,« je pozneje dodal Buehrig. Oblikovalec, ki je umrl leta 1990, je s speedsterjem pustil pomembno dediščino, saj so njegove oblikovne poteze zadka navdihnile tudi oblikovalce pri snovanju chevroleta corvette med letoma 1963 in 1967 ter buicka riviere, ki je nastajal med letoma 1971 in 1973. »Pravi moški ne delajo za denar, ampak za tisto, kar jim zasluženi denar prinese. Zato jim poskušam pomagati, da si lahko privoščijo svoje sanje,« je nekoč rekel Erret Cord. Model speedster 851 je eden od ciljev, ki naj bi jih imel moški tistega časa, z drzno obliko 4,9 metra dolgega avtomobila pa je postavil nove mejnike. Zato ne preseneča, da še danes auburni dosegajo visoko ceno, ki se približa tudi milijonu ameriških dolarjev.
