Poznavalci pravijo, da v Sloveniji korupcija letno pobere kakšne tri milijarde evrov, kar je vrednost tretjine državnega proračuna. V EU korupcija doseže vrednost 120 milijard, malo manj, kot je letni proračun EU. Skoraj vsakemu državljanu je jasno, da tako visoke vrednosti javnega denarja ne bi mogle odtekati v korupcijske obvode brez aktivne ali pasivne podpore tistih, ki so na oblasti. Seveda bi politiki lahko izbrali drugi, primernejši sistem upravljanja države. Takšnega, ki ne prinaša korupcijskih tveganj. Pa tega ne storijo.
Korupcijo (uspešno) branijo prav oblastne strukture s tem, ko vztrajajo pri sistemu predstavniške demokracije, saj je korupcija v njenem DNK-zapisu. Kakšen je motiv za njihovo ravnanje? Na prvem mestu je namera po ohranitvi oblastnega monopola, finančne koristi (tudi iz korupcijskega ravnanja) pa tudi niso odveč in so pričakovani učinek takšnega monopola.
Predstavniški sistem deluje na las podobno motorju z notranjim izgorevanjem. Tudi najbolj domišljena izvedba takšnega motorja, podobno kot predstavniški sistem, oddaja v okolje škodljive izpuste. Skoraj neomejena pravica upravljanja je v predstavniškem sistemu podeljena političnim strankam. Državljani imajo (le) pravico, da vsaka štiri leta izberejo politične stranke, ki jim bodo glede na predvolilne obljube zaupali upravljanje. Vendar neodvisno od tega, katere stranke so na oblasti, predstavniški sistem vedno prinaša korupcijska tveganja.
V dobrih dveh desetletjih je področje korupcije, tudi zaradi visokih donosov korupcijskih ravnanj, postalo pomemben evropski projekt. Zaposluje številne ljudi. Leta 1996 je bil sprejet akcijski program boja proti korupciji in tudi 20 vodilnih načel v tem boju. Vsako leto je objavljena lestvica indeksov zaznave korupcije v javnem sektorju za 176 držav.
Prav neverjeten je podatek, da politiki nikoli ne omenjajo (nadomestnega) sistema, ki so mu korupcijska tveganja tuja. V mislih imam orodja neposredne, to je posvetovalne demokracije. Vemo, da je v predstavniškem sistemu pravi inkubator korupcijskih tveganj pred javnostjo zaprt proces oblikovanja predlogov družbenih odločitev Vendar politiki ne kažejo nobene pripravljenosti, da bi demokratizirali proces odločanja. Formalno glasovanje o ponujenih rešitvah kot zadnja faza v procesu odločanja je (skoraj) vedno le gola formalnost. Odločitve so dejansko sprejete že pred samim glasovanjem.
Proces oblikovanja družbenih odločitev, ki je neusahljiv vir koruptivnih tveganj, poteka na ravni vodstev političnih strank in gospodarskih elit. Ob pravkar končanih evropskih volitvah je bilo veliko govora o prelomnem trenutku za usodo EU. Menim, da so evropski politiki zamudili izjemno priložnost, da evropske državljane opozorijo na izjemen pomen uresničevanja neposredne demokracije. Razvoj EU in njenih članic je dosegel stopnjo, na kateri z orodji dvesto let stare predstavniške demokracije ni mogoče uresničevati pričakovanj in blaginje njenih prebivalcev.
Nisem zaznal nobene izjave evropskih politikov o tem, da moramo v bližnji prihodnosti z uporabo orodij posvetovalne demokracije vpeljati sistem odločanja, lasten neposredni demokraciji. Naključno izbrani (žreb) in dobro obveščeni reprezentanti družbe o posameznih odločilnih vprašanjih družbe odločajo veliko preudarneje kot izvoljeni predstavniki ljudstva. Potrebujemo sistem, v katerem so bodo odločitve tehtale na podlagi skrbne presoje po kriteriju dolgoročne materialne, družbene in okoljske blaginje večine ljudi. Toda družbena realnost je takšna, da je politikom še vedno ljub sistem partitokracije v okolju predstavniške demokracije. Zaskrbljenost državljanov Evrope je zato upravičena, saj pogled v prihodnost ni obetaven.
Janez Krnc, Litija
