Dirigentski nastop Placida Dominga, nesporno enega največjih tenoristov zadnjega pol stoletja, je mogoče motriti v dveh precej drugačnih kontekstih. Merimo ga lahko kot tipičen »domač« koncert, v mnogih tipikah podoben abonmajskim koncertom Slovenske filharmonije, lahko pa ga postavimo v bistveno bolj konkurenčen kontekst prestižnega in »najboljšega«, o čemer nas je skušala prepričati tudi piarovska strategija Ljubljana Festivala, ki je najavljala nastop »opernega velikana«. Ta oznaka nekoliko zakriva dejstvo, da Domingo v Ljubljano že prejšnjič ni prišel kot tenorist, temveč bariton, tokrat pa je segel po dirigentski paličici, medtem ko je bila z izjemo solistov večina njegovih preostalih glasbenih partnerjev domačih. Toda razlika med kontekstom domačih abonmajskih koncertov in najavljanjem velikana je postala kmalu očitna – medtem ko se Filharmonija obupno bori za svoje občinstvo, Festival brez težav razproda dvorano. Kje je razlika, kje »presežek«? Gre ta onkraj piarovskih najav, ga je mogoče odčitati v glasbi? Ali še drugače: je Domingo enak velikan, tudi kadar vihti dirigentsko paličico?
Placido Domingo se je izkazal kot tehnično dovolj verziran dirigent, obenem pa je njegovo podajanje Verdijevega Rekviema, ki ga je v vlogi tenorja že ničkolikokrat izvedel, pokazalo, da je tudi živahen muzik. (Foto: Luka Cjuha)
Domingo ni edini, ki je poskušal svojo izredno glasbeniško kariero unovčiti tudi z dirigentskega podija. Nasploh se zdi to danes precej modno početje in v morju tak...
