Ameriški zvezni preiskovalni urad (FBI) je nedavno objavil 22 strani dolg dokument o testiranju tkiva in dlak, ki bi lahko pripadali mitskemu bitju Velika noga, znanemu tudi kot Bigfoot in Sasquatch. Gre za kosmato, po dveh tacah hodeče opici podobno bitje, ki se domnevno potika po divjini severozahodnega dela ZDA in za seboj pušča ogromne, več kot pol metra dolge odtise nog. Zgodba o Veliki nogi je že skoraj od samega začetka del ameriške folklore, a čeprav so znanstveniki njegov obstoj v zgodovini že večkrat zanikali, so v zadnjem stoletju našteli krepko več kot tisoč njegovih »videnj« po vsej Ameriki.
Bolj verjeten kot veliki pok
Najbolj popularen je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja, a njegova prepoznavnost z leti ni usahnila. Raziskava tiskovne agencije AP je pred petimi leti pokazala, da več Američanov verjame v obstoj tega bitja kot pa denimo v teorijo velikega poka. »Prepričana sem, da obstaja,« je v pogovoru za radijsko znanstveno oddajo pred leti dejala legendarna ekologinja in primatologinja Jane Goodall. »Romantik sem, ne morem si pomagati. Vedno sem si želela, da bi obstajal,« se je v smehu malce popravila. Pozneje je dodala, da se ji zdi malce neobičajno, da doslej ni bilo najdenega nobenega dokaza o njegovem obstoju, je pa prebrala ogromno literature na to temo.
Zato morda vendarle ni tako nenavadno, da se je v zgodbo vmešal tudi FBI. Skupina, posvečena iskanju in preučevanju Velike noge, je namreč urad prosila za testiranje dlak. »Prijazno vas prosimo, da enkrat za vselej odgovorimo na pereče vprašanje obstoja Velike noge. Ste opravili analizo vzorca, ki smo vam ga posredovali? Kdaj? Kakšen je bil rezultat?« je v pismu FBI, ki so ga zdaj objavili v 22 strani dolgem dokumentu, zanimalo Petra Byrna, vodjo skupine in enega najbolj zagretih lovcev na Veliko nogo, ki še danes vztraja pri dokazovanju njegovega obstoja. »Imejte v mislih, da so naše raziskave tukaj izjemno resne,« ga je prosil. »Ne zgodi se velikokrat, da bi imeli na voljo dlake za identifikacijo. Te so prve, za katere mislimo, da so res pomembne,« je zapisal v pismu. Od kod in na kakšen način so dlake dobili, Byrne ni pojasnil, kakor tudi ne, zakaj naj bi bile tako pomembne.
Še vedno ga videvajo
FBI ga je sprva zavrnil, češ da je njihov laboratorij v prvi vrsti namenjen preiskavam kriminalnih dejanj, a so po več člankih v časnikih New York Times, Washington Star-News in drugih, s katerimi si je Velika noga prislužil dodatno kredibilnost, vendarle popustili. Decembra 1976 so Byrna prosili, naj jim posreduje še en vzorec. Tri mesece pozneje so sporočili, da dlake pripadajo živali iz družine jelenjadi, in tako porušili sanje oboževalcev kosmatega bitja.
Danes 93-letni Byrne pravi, da se teh pisem ne spominja, pa tudi, da upanja še vedno ni izgubil. Že od nekdaj so ga zanimale skrivnostne in neobičajne stvari, ljubezen do tega pa je spodbudil njegov oče s pripovedovanjem večernih zgodb o Jetiju. Tega je nekaj let iskal tudi v Nepalu, kjer je po drugi svetovni vojni služboval kot pilot britanskih kraljevih sil. Ko se je preselil v ZDA, se je odpravil na lov za Veliko nogo, ki ga v prostem času še vedno išče. Po 40 letih za njegovimi petami mu bitja nikoli ni uspelo videti. »Ga je pa pred desetimi dnevi videl moj izjemno dober prijatelj,« je povedal televizijski ekipi.
Tudi drugi oboževalci kosmatinca in ljubitelji teorij zarot še vedno upajo, da ima FBI morda kak dodaten dokument, ki ga noče razkriti javnosti, in so tega objavili zgolj zato, da bi nas vse pretentali in nas spravili na kriva pota.
